19. gorski tek na Grintovec

Samo za izbrane

Slovenija premore veliko zanimivih tekaških preizkušenj. Mednje zagotovo sodi gorski Tek na Grintovec, ki je vsekakor eden najtežjih daleč naokrog. Sploh ker je relativno kratek in hudičevo strm, pa še časovno omejen. Zato je namenjen res najbolje pripravljenim atletom.

Gorski tek na Grintovec velja za najtežji gorski tek v Sloveniji, saj je treba na relativno kratki razdalji – 9, 6 km premagati vzpon v višini  1950  metrov.  Proga je na posameznih odsekih tehnično zelo zahtevna, zato terja veliko zbranosti in koncentracije. Zaradi visoke nadmorske višine in posledičnim padcem zračnega tlaka in nespremenjeno  koncentracijo kisika prihaja do tega, da človek z dihanjem enostavno ne dobi dovolj kisika. Grintavec s svojimi 2.558 metri sodi med zmerno do visoko rangiran vzpon, kjer se tovrstne težave  pogosto pojavijo že na Kokrskem sedlu, ki je hkrati tudi časovna zapora oz. prelomnica za tekače, za katere je ugotovljeno, da ne bodo dosegli predpisanega limita  dveh ur in pol do cilja.

Že devetnajsta  izvedba govori o dolgoletni tradiciji slovenskega gorskega teka

Na štartu je bilo čutiti tudi tako visoko temperaturo kot visoko vlažnost, kar večini športnikom ne ugaja. Tudi sam sodim mednje. Ker nisem želel nositi s seboj dodatne opreme, sem se tako zanašal da zadostno število okrepčilnih postaj, ki so bile založene tako z vodo, kot v njo namočenimi spužvami, s katerimi smo se hladili. Kljub temu nas je v cilj prišlo veliko dehidriranih. Ves čas tekme smo namreč delovali na svojih maksimalnih obratih in tako bi morali vodo bi vnašati veliko pogosteje.

Po dobrih štirih kilometrih vzpenjajoče se makadamske ceste se gozdna potka dokaj strmo postavi navkreber in ne popušča vse do omenjenega sedla, kjer stoji Cojzova koča. Od tam naprej sledi tehnično najbolj zahteven del proge, ki je posejana s skalami in velikimi kamni. Sicer se deloma malenkost zravna, a je treba biti zelo previden, še posebej če tečeš. Glava namreč ni več čisto prava, saj ne dobi dovolj kisika pa še nadzirati mora že tako ali tako zdesetkano telo. Do vrha je nato treba pritiskati in ohranjati konstanten tempo, kar pa ni več kar tako, zato prihaja včasih ravno v zadnji tretjini tekme do velikih preobratov.

Moj prvi in do letos edini nastop teka na Grintovec, kjer sem dosegel čas 1:52 je bil leta 2016. Seveda sem si želel tudi tokrat teči pod magično mejo dveh ur, kar pa mi žal ni uspelo. Tako sem s časom 2:04:03 pristal na 24-tem mestu v svoji kategoriji od 40 – 49 let. Ker nisem gorski tekač in ker ne treniram gorskega teka, sem z rezultatom kljub temu zadovoljen, saj mi je tekma predstavljala  del priprav na jesenski del ultratrail preizkušenj, ki me čakajo.