Ker zjutraj ugotovim, da bom s pridobivanjem energije za telefon izgubil preveč časa, raje napolnim svoje baterije. Med uživanjem ob zajtrku se tudi lažje sprijaznim, da bo šel dan, kar se pisanja in fotografiranja tiče, na smetišče zgodovine. Zato odšepam proti zdravniškemu šotoru, da bi na nove muke pripravil velik, skeleč žulj na stopalu ter štiri prste, obarvane v žalno črnino. Prelivajoč črnordeč odtenek s pridihom viole bi mi ob Tomiju Megliču zavidala marsikatera ljubiteljica alternativne kulture. Ko prispem do prilično oddaljenih mobilnih zdravniških ambulant pa izvem, da z oskrbo ranjencev začnejo šele točno opoldne in le hujši primerki lahko preskočijo uradne ure. Ker (še) nisem na tej prednostni listi, odkrevsam nazaj do šotora in vmes spet postanem lačen.
Po zgodnejšem kosilu že lep postroj poškodovancev čaka na oskrbo, zato nam sosednji šotor za tehnično opremo preuredijo v čakalnico, da ob vojnih ranah ne staknemo še sončarice. Razprava o ekskluzivnosti barvnih odtenkov naših lakov za nohte in kombinacijah športne opreme, ob katerih najlepše “zažarijo”, nas tako okupira, da nihče niti ne pogleda ženske družbe, ki z raztegovanjem na tleh najbrž hoče nagovoriti neke druge naše šibke točke. A občudovanje brazgotin tokrat nima konkurence.
Preden vstopim v ordinacijo si v vedru obvezno razkužim noge ter jih na masažni mizi pomolim pred mlado prostovoljko v belem. Pred zdravljenjem naredi strokovni pregled, določi diagnozo in postopek. Ko mi pod nohte zabada iglo, je tako nežna, da (jo) komaj čutim. Zdravnik, ki obdeluje sosednja hudo ranjena stopala, pa glasno zbija šale v francoskem jeziku: ”Ne deri se, prst bo treba odrezati, ni druge! Tukaj, sredi puščave, res nimamo anestetika. Stisni zobe, saj si ded! Meni se mudi na kosilo, ti pa hodiš k meni in se dereš zaradi malenkosti, kot je rezanje prsta?!” mi njegovo duhovičenje v angleščino simultano prevaja moj angel varuh. Mimogrede izvem, da imajo francozi za prste na nogah ter rokah različni besedi. Ko zapuščam šotor se mi zdi, da je zunaj nekam manjša vrsta, vztrajnejši pa strahoma pogledujejo proti vratom, zato komaj zadržujem izdajalski nasmešek.
Le kako bom jutri tekel s kljuvajočo bolečino, ki ob vsakem stiku stopala s tlemi opomni možgane na številne kilometre? Shaun mi na poti v kamp pove še o strašljivem nočnem srečanju z žensko, ki je v soju lune kot zombi tavala po plaži. Ker poznam Rociino zgodbo, jo po svoje razumem. Nadarjena tekačica iz revne perujske družine, se je v lanski različici MDS-a v Perujski puščavi Nazca s tretjim mestom v elitni ženski konkurenci izstrelila iz anonimnosti. Z neverjetnimi rezultati v trail in ultratrail tekih je nadaljevala celotno lansko sezono in tako prišla med izbrance, ki jih perujska nacionalna športna zveza na državne stroške in v okviru promocije perujskih tekaških ter drugih športnih tekmovanj pošilja na vse konce sveta. Prav tako je postala promotorka Reebokovih tekaških produktov.
In ker so pri financiranju nadarjenih športnikov v Peruju zaradi revščine s sredstvi zelo omejeni, njihovi atleti potujejo z najcenejšimi oblikami prevoza, v hotele si nosijo kuhalnike ter konzerve, oblečeni so v oblačila redkih sponzorjev in od njih vzamejo kar dobijo. Zavedajo se, kako hitro minljiv je njihov rok trajanja in veliko boljše življenje od večine sodržavljanov, zato se do konca svojih zmogljivosti trudijo za čim boljše rezultate, ki jim prinašajo za njihove razmere odličen zaslužek. Zmaga na MDS-u je, ob veliki medijski podpori, ki odpira še vrata k sponzorjem, namreč vredna kar 5.000 evrov.
Celotna ekipa je tako prišla šele v zgodnjih jutranjih urah na dan dirke. Na hitro so opravili z registracijo in po dolgi, naporni poti prigriznili, kar je ostalo od naše večerje. Rocio je očitno imela nesrečo in se zastrupila s hrano, saj je vso noč bruhala, na štartu pa stala povsem dehidrirana, brez energije in slabotna. Številko z imenom je imela izpisano kar ročno, s flomastrom. Zaradi razdraženega želodca ni zaužila ničesar, niti vode, in se tako lahkoverno podala na ekstremno potovanje. Prvo etapo in z njo 25 kilometrov je kljub vsemu izpeljala neverjetno dobro, ulovil sem jo šele v zadnji tretjini. Na sredini druge pa jo je odsekalo. Že po nekaj korakih je, kot sem omenil v prejšnjem zapisu, obležala, hodila po štirih in se valjala po pesku. Pomoči, ki bi pomenila njen odstop, ni želela. Zato so po dolgem prigovarjanju morali ukrepati organizatorji z glavnim zdravnikom, ki je vedel, da žonglira z življenjem in smrtjo.
Črne misli mi nekoliko preženejo fantje in punce iz organizacijskega tima, ki prinesejo blazine. Tako imenovani fatboyi se napolnijo z ulovljenim vetrom. Ni kaj, dobra pogruntavščina, ki poskrbi za naše udobje s povsem naravnim virom energije. Udobno se pogreznem v senci, kjer čilam ob kokakoli, ki so nam jo tokrat dostavili zakopano v led na zadnjem odprtem delu džipa in čakam na obisk učiteljice joge, kar je novost.
Po slabi uri raztegovanja, je spet čas za oskrbo želodca. Ob večerji si pripravim še vse za jutrišnji ” The final countdown”. Jutro bo zgodnje, odpraviti se moram do tri kilometre oddaljene ceste, kjer nas bodo z avtobusi odpeljali do štarta zadnje etape.
Ni kaj – čaka nas zelo razgibana tekma. Teči moram na vso moč, kajti razlike med sedemnajstim in petindvajsetim mestom so minimalne. Trdno sem zasidran nekje vmes in upam na preboj med prvo dvajseterico. Pritiskati nameravam ves čas in se boriti za vsak meter, zato lahko noč in nasvidenje v naslednji bitki.