Brez njih ne gre(m)

Tik pred koncem še nekaj tehničnih informacij, statistike, napotkov in strnjenih vtisov.

Kaj sem jedel? In kljub temu (s)hujšal.

Glede na to, da je “bolj mastno, bolj slastno” že dobri dve leti merilo vsebine na mojem krožniku, na vseh ultrah pretežno izgorevam v svojih maščobnih zalogah. A sem v zadnjih izrednih razmerah po grlu spravil še sedem tekočih gelov Winforce Ultra Energy Complex, napolnjenih s petimi rastlinskimi olji, polnimi Omega 3 in 6 maščobnih kislin, pet beljakovinskih čokoladic Powerbar Protein Plus Low Sugar, dvestopetdeset gramov Beef Jerkyja, dvesto gramov Pemmicana, štiri sendviče, narejene iz maščobnega kruha in obložene s pršutom, sirom, olivami, kislimi kumaricami, približno štiri do pet litrov goveje juhe brez rezancev ter nekaj slanih krekerjev, dateljnov in pomaranč iz dobro obloženih miz na okrepnih postajah. A sem kljub temu do cilja izgubil kakšne tri kilograme, zato dobronamerno varnostno opozorilo – nikar ne počnite tega doma!

Beef Jerky, Pemmican,  Winforce Ultra Energy Complex, Powerbar Protein Plus Low Sugar, Premium elektroliti v prahu LCHF Style

In protibolečinske tablete? Na trenutke bi se z veseljem zatekel v njihovo omamo, če mi zlatih rezerv za nujne primere prej ne bi izčrpal Jakob Bloch.

Pil?

Pretežno vodo z elektroliti, okoli 25 litrov, tri pakete v vodi raztopljenih Winforce recovery instant proteinskih koncentratov Pover Protein Plus ter kozarec kokakole.

Oprema?

  1. Nahrbtnik

Hoka Evo race 17 l, ki je več kot zadovoljivo sledil potrebam. Edina pomanjkljivost je bila, da sem zaradi majice brez rokavov na desni strani hrbta, pri lopatici, staknil grdo odrgnino.

Hoka Evo race 17 l, Hoka One Torrent SGCGR, Hoka One Mafate speed 2, Leki Micro Trail Vario

2. Čevlji

Od starta do dvainosemdesetega kilometra Hoka One Torrent SGCGR. Ki so me varovali pred poškodbami z zelo dobrim oprijemom, zaradi grobega in tehnično zahtevnega terena pa sem morda pogrešal nekaj več blaženja.

V penast del podplata se mi je zapičil še trn, ki se mi je ob pritisku oz. stiku s podlago zarival v kožo. In najprej je bilo zelo težko odkriti bodečo nadlogo, potem sem ga iz podplata še težko izvlekel. Čevelj je po dobrih osemdeseti kilometrih slabega, robustnega in brezkompromisno skalnatega terena tako praktično neuporaben, guma večinoma razcefrana, vrhnji del natrgan, šivi razcveteni kot rože. Do cilja so me zato ponesle Hoka One Mafate speed 2, ki so bistveno bolj blažene, z zadovoljivim oprijemom, a malenkost težje.

3. Palice

Leki Micro Trail Vario. Zelo vzdržljive, kljub nešteto zatikanjih še vedno cele, čeprav sem se velik del poti, predvsem na poti navzdol, nanje “vesil” z vso težo.  

…in seveda moja dva velika sponzorja Hervis ter Pošta Slovenije

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja