Pred prihodom v Mountain Sport Center, ki je zadušljiv in poln ljudi, prevzamem rešilno vrečko za drugi del proge. Nekateri tekmovalci so bili tega privilegija že deležni. Celo večkrat, saj imajo spremljevalno ekipo. Za njihove člane velja poseben protokol vstopanja in izstopanja na točkah vzdolž celotne trase. Tudi oni so več ali manj ves čas na poti in nekatere dele morajo prehoditi, saj do vseh postaj ne vodijo asfaltirane poti. No, vsekakor imajo lažjo nalogo kot njihovi tekači, ki se bodo zahvaljujoč njim še večkrat preoblekli, preobuli, pojedli kakšen priboljšek in nič od tega ne tovorijo s seboj.
Moja vreča je do vrha napolnjena s suhimi oblačili in tekaškimi copati, hrano ter nekaj dodatne opreme. Ob preobuvanju opazim, da sem ob spodnjem robu palca staknil velik žulj, ki se je že predrl. Zato stopala samo očistim z vlažilnimi robčki, obrišem s suho brisačo in namažem z vazelinom. V lahkotnejših oblačilih in svežih nogavicah ter nekoliko bolj blaženih Hokinih Torrentih, sem pripravljen za dolg in vroč dan. Da se pred večerom ne bom še po nepotrebnem ustavljal, zamenjam še baterije v naglavni lučki, ki jo bom potreboval, ko se bodo dolge ure prevesile v noč. Ker ne čutim posebne lakote, hrane, ki jo delijo, sploh ne pogledam. V nahrbtniku mi je ostalo še veliko zalog, zato naredim hitro inventuro. Vrečka, ki ostane tukaj in jo bodo skupaj z drugimi odpeljali v cilj, je tako kmalu spet polna
Maserji, postelje, hrana…
Med jutranjim opravljanjem potrebe, sem si ta zadnjo najbrž slabo obrisal, zato me je velik del poti spremljal neprijeten pekoč občutek. Z zavitkom vlažilnih robčkov in suho brisačko ter vazelinom hitro skočim še na stranišče, da to popravim. Na poti srečam nekaj maserjev, ki imajo polne roke dela. Preveč časa bi mi vzelo, razmišljam, ko jih ob vračanju vidim v drugo. Za veliko zaveso, kjer sem si uredil začasen pristan, se skriva počivališče, ki me strašno zamika. V zatemnjenem prostoru so namreč nameščene ogromne okrogle napihljive blazine, iz zvočnikov pa je slišati umirjeno, meditativno glasbo. Nekateri spijo, drugi počivajo. Med njimi je tudi kakšen član iz ekipe organizatorjev, ki je noč prebedel z nami. Organizacija tako velikega in zahtevnega projekta vključuje najbrž enormno število ljudi. Do pol poti sem denimo naštel že nekaj več kot trideset fotografov. Po podatkih na spletni strani organizatorja pa je leta 2016 sodelovalo več kot 2.000 prostovoljcev. Danes je verjetno ta številka še veliko višja.
It’s time to move
Ker postaja vse več stvari okrog mene preveč mamljivih in polno majhnih opravil (pre) pomembnih, ugotovim, da je čas za premik. Ali “It’s time to move”, kot bi rekel kuhar Loic, nekdanji plezalec in iskalec svobode, ki nama je z Dušanom Rauterjem, sotekačem iz Slovenije, ob pripravljanju zajtrka pripovedoval zanimive zgodbe iz svojega življenja. Ob njegovi drobceni postavi, brezzobih ustih in dolgih sivih laseh, spetih v čop, bi človek rekel, da je prej pomivalec posode. Toda v hotelu, kjer sva bila pred tekmo začasno nastanjena, jo gostje umijejo sami. Med njegovo mladostjo si v Chamonixu še lahko prespal kjerkoli, pravi. S prijatelji so ob tabornem ognju popivali pozno v noč, igrali na kitaro in peli, veseljačili, spali v spalkah na prostem ali šotorih, čez dan pa plezali ali pohajkovali po hribih, kakor je pač naneslo. Dokler si sredi osemdesetih let francoski bogataši niso začeli graditi ali obnavljati hiše in mesto pognali v razcvet.
In ker v podobo popolnega urejenega okolja s turisti, plačljivimi parkirišči, kampi, restavracijami in trgovinami “friki” njegovega kova seveda ne sodijo, so jih začeli odganjati celo z dekreti, zakoni in kaznimi. Redne službe ni nikoli imel, a za starost si je s priložnostnimi deli vendarle privarčeval dovolj, da ima nekje na Hrvaškem zasidrano starejšo, obnovljeno barko, doma pa ljubico. Samo še na kritično taljenje ledenikov, ki bodo začeli rušiti vse pod seboj tudi v Franciji, kot se menda že dogaja v Švici ter ostalih goratih sosednjih državah, še čaka, preden se za zmeraj odselita k našim južnim sosedom. In kdo ve, mogoče se spet kdaj srečava.
Največ se naučimo iz (lastnih) napak
Ko se z nekaterimi, ki so skupaj z menoj zapustili tranzitno postajo Courmayeura, verižimo po asfalnih ulicah opazim, da je zelo vroče. Ura je kakšnih enajst jutraj in preden se nam bo uspelo povzpeti tisoč metrov višje do postaje Refuge Bonatti, bomo vseh trinajst kilometrov izpostavljeni pripeki. Po slabi junijski izkušnji na Jurassic Coast Trailu imam tokrat glavo pokrito s kapo, ki jo priložnostno namakam v vodo ob poti in na posameznih delih je je res zelo veliko. Tudi pitne, zato jo spretno izkoriščam za hidracijo in hlajenje. Res ne vem, kaj se dogaja z želodcem, saj me že tretjič od štarta obide nenavadna slabost, in da v Courmayeurju nisem jedel tople hrane, se izkaže za veliko napako. Bolečine in slabosti so namreč posledica tega, da sem pojedel in popil (pre)velike količine sladkorja, ki ga nisem vajen. Razmerje med “pravo” hrano in športnimi nadomestki vseh vrst je bilo vsaj 20 proti 80, v prid slednjim seveda. Kar bo najbrž ena glavnih izkušenj, ki jo bom prinesel iz Francije. Tako bo treba narediti novo prehranjevalno strategijo, ki bo temeljila na običajni hrani.
Pol ure počitka na soncu dela čudeže
Na Refuge Bonatti sem okrog ene popoldan. Izčrpan zaradi pomanjkanja energije in dehidriran. Noge so nenavadno močne in bolečin ne čutim, le notranjo telesno izžetost. Še zmeraj se borim s slabostjo, zato popijem nekaj požirkov ledene vode, ki curkoma teče iz odprte pipe na dvorišču priljubljene italijanske planinske koče. Ob meni sedi Japonec, ki je pravkar poplaknil dve črni tableti. “So protibolečinske?” vprašam in izvem, da ima tudi on težave z želodcem, tablete nenavadne barve in še bolj nenavadnega vonja pa so narejene iz aktivnega oglja, ki blaži prebavne težave.
Kot nekaj tekačev, ki ležijo na travi in se sončijo, se počim na tla, noge prislonim na ograjo in že me zmanjka. Ko se prebudim ugotovim, da sem spal dobre pol ure. Spet se počutim dobro. Očitno se je prebudil tudi želodec in glasno protestira, da hoče hrano. Do naslednje postaje Arnouvaz me loči samo pet kilometrov rahlega vzpona. Ko čez slabo uro prispem, ugotovim, da stojnica ponuja zgolj slane prigrizke, nekaj sadja, čokoladice, napitke in tako s presticami za silo pomirim lakoto, ker so se sendviči v nahrbtniku dobili pridih kislosti.
