Becky Wade – Tek poganja svet : moje 3500 milj dolgo potovanje skozi tekaške kulture sveta
Preserje, Aktivni mediji, 2017. Št. strani: 269
365 dni, 9 držav, 72 postelj, 11 parov tekaških čevljev in 5600 pretečenih kilometrov
BECKY WADE je poklicna tekačica na dolge proge, ki tekmuje za Asics. Diplomantka Univerze Rice je ameriška mladinska prvakinja, štirikratna zmagovalka maratona All-American, ki je zmagala na svojem prvem maratonskem tekmovanju – Kalifornijskem mednarodnem maratonu. Po letih rutinskega treninga odločila, da se odpravi na samostojno raziskovanje tekaških kultur po svetu. Pot jo je vodila na Irsko, v Veliko Britanijo, Švico, Etiopijo, Avstralijo, na Novo Zelandijo, Japonsko, Švedsko in Finsko. Lokalni športniki in trenerji so jo sprejeli v svoje domove in ekipe. V letu dni je tako spoznala različne pristope k treningom, načine prehrane in regeneracije različnih tekaških kultur. Po vrnitvi v Združene države, je pridobljeno znanje vključila v svoj program usposabljanja in njena konkurenčna kariera se je izboljšala. Becky sedaj v knjigi deli skrivnosti uspeha med tekmovalce in trenerje okoli svet. Zgodba o čudovitem potovanju enega športnika, Run the World, je tudi poziv za spremembo načina pristopa k najbolj naravnemu športu na svetu.
Odlomek iz knjige:
“Odkar je v moje življenje prišel tek, me je zanimala tudi Vzhodna Afrika. Suhljatih temnopoltih tekačev na čelu vseh večjih maratonov nisem mogla spregledati in se ne spraševati, od kod prihajajo in kako trenirajo. Kenijci so mi v Londonu s svojim polžjim ogrevanjem, skupnimi obedi in sproščeno tekaško filozofijo ponudili nekaj namigov. A šele med bivanjem v Vzhodni Afriki sem začenjala spoznavati moči, ki delujejo v ozadju nepremagljive dolgoprogaške kulture tega koščka sveta. V zadnjih dveh mesecih sem spoznala, da je Etiopija mnogo več kot tovarna tekačev, ki vse od olimpijske zmage Abebeja Bikile po izdelanem sistemu proizvaja rekorderje in maratonske prvake. Kar to državo (in njeno sosedo Kenijo) ločuje od preostalega sveta, je kultura, ki ceni mnoge izmed vrednot, ki so bistvene tudi za vzgojo dobrih tekačev na dolge proge: disciplino, odpornost, samozavedanje in še posebej obupno željo po uspehu. Seveda ne smemo pozabiti na vlogo revščine, saj je tek za mnoge edini način, kako se rešiti iz nje. Ultrauspešni tekači, kot sta Haile Gebrselassie in Kenenisa Bekele (ki je ravno gradil svoj hotel in tekaško stezo zraven vasi Yaya), vzbujajo tako navdih kot lažno upanje. Na vsako osebo, ki ji uspe v športu, je tisoč drugih, ki ostanejo v brezimnosti etiopskih gozdov. A dejstvo, da sta tekaška zvezdnika skupaj z desetinami drugih ponos vsakega gospodinjstva, kaže na pomembnost teka v etiopski kulturi.«
Dean Karnazes – Ultramaratonec : izpovedi neustavljivega nočnega tekača
Ljubljana, Sanje, 2009. Št. strani: 218
Dean Karnazes je eden najvplivnejših svetovnih športnikov. Kot strasten zagovornik zdravega in aktivnega življenja veliko potuje in ljudem vseh starosti predava o pomenu telesne dejavnosti in zdrave prehrane. Med njegovimi največjimi dosežki vsekakor izstopa 220 kilometrov dolg ultramaraton Badwater čez Dolino smrti, kjer naraste temperatura tudi do 50° C, in maraton na južni tečaj pri – 40° C. Štafetnega teka, dolgega 322 kilometrov, se je lotil kar sam in brez premora je pretekel neverjetnih 565 kilometrov. V 50 ameriških zveznih državah v 50 zaporednih dneh pretekel 50 maratonov. En dan, en maraton. Pri tem podvigu so Deanu Karnazesu izmerili t.i. CPK število, to je številka, ki pove, kako poškodovana je mišica po koncu obremenitve. Po maratonu ima klasični tekač to številko nekje okoli 2.400. Karnazes je imel po 25 maratonih, torej na polovici tega podviga, CPK na 447. In je tekel naprej… Študije na Deanu so nato pokazale, da se njegove mišice ne le ne utrudijo tako hitro kot pri normalnih ljudeh, ampak se tudi veliko hitreje prilagajajo na neprestano vadbo. Dean naj bi imel v telesu tudi več krvi kot povprečen človek, zato je lahko dlje časa hidriran, obenem pa nima tako intenzivnih odzivov na vročino ali pomanjkanje tekočine
Leta 2006 je prejel prestižno nagrado ESPY za najboljšega »outdoor« športnika, ki jo podeljuje televizijska mreža ESPN. Njegova prva knjiga Ultramaratonec: Izpovedi neustavljivega tekača je svetovna prodajna uspešnica.
Po besedah prevajalca Jureta Capudra je sporočilo knjige, da si mora vsak človek izbrati svoje področje, na katerem si postavlja cilje in izživi svoje sanje. Karnazes si je izbral tek, je povedal Capuder in dodal, da je celo pričujočo knjigo “napisal med tekom”. Pojasnil je, da knjige ni pisal sam, pač pa je tekst narekoval med tekom. Knjiga je po njegovih besedah dostopna povprečnemu bralcu, ki lahko v njej najde tudi terapevtsko pomoč.
Odlomki iz knjige
»Privadil sem se na življenje v visoki družbi, privilegije in zajeten sveženj ugodnosti. Dobrote so prihajale in moja prihodnost je bila videti rožnata. Vendar nisem mogel prezreti nadležnega občutka, da nekaj manjka. Premikal sem se hitro, v to sem bil prepričan, toda ali sem šel naprej? Potreboval sem neki namen in jasnost – in morebiti pustolovščino.«
»Proga je sedaj vodila po asfaltiranih mestnih cestah, a še vedno je bila popolna tema. Na tej stranski cesti v predmestju ni bilo razsvetljave. Tudi pločnikov ni bilo, zato sem se plazil po sredini temnega cestišča. Kadar sem lahko, sem se postavil na noge in počasi podrsaval, a večinoma sem se plazil. Napredoval sem vedno počasneje, dokler mi noge niso skoraj popolnoma odpovedale in sem se centimeter za centimetrom vlekel predvsem po rokah«.
»Tečem zato, ker bom morda, potem, ko bodo moje stopinje že zdavnaj zabrisane, koga spodbudil k temu, da zavrne lažjo pot, se poda na steze, postavlja eno nogo pred drugo in pride do enakega sklepa kot jaz: tečem, ker me vedno popelje tja, kjer si želim biti.”
Ob branju navdihujoče pripovedi neustavljivega tekača, bo marsikoga zamikalo, da bi si obul copate in stekel ven. Ven iz kalupov vsakdanjega življenja.
Christopher McDougall – Rojeni za tek : skrito pleme, ultratekači in največja tekma, ki je svet ni videl
Ljubljana, Sanje, 2011 Št. strani: 271
Tekaško ljudstvo
V določenih predelih sveta še danes živijo ljudstva, ki jim tek predstavlja način preživetja, saj tako pridejo do hrane. V nekaterih predelih Afrike lovijo še na tradicionalen način s tehniko izčrpavanja. Živali sledijo tako dolgo, da kolapsira, omaga ali celo umre. Pripadniki mehiškega ljudstva Tarahumara, ki veljajo za najboljše tekače na svetu, pa lahko brez prestanka tečejo večstokilometrske razdalje. Živijo v skoraj nedostopnih mehiških gorah in kanjonih, obdani s plantažami marihuane, ki jih obvladujejo mehiški mamilarski karteli in tolpe. To je neverjetno vzdržljivo ljudstvo in njihov način življenja je dokaz, da je tek naravno človekovo gibanje. Ob sezonskih selitvah govedi, ovc in koz, ki so ob poljedelstvu njihov osnovni vir preživetja, se med različnimi obdobji v letu selijo ter pri tem prehodijo in pretečejo velike razdalje. Že otroci z igro, neke vrste tekom z žogo, premagujejo večurne razdalje. Tekaško javnost pa sta pritegnila njihov naraven način in odnos do teka: obuti v doma narejene sandale s podplatom iz odpadnih gum in usnjenimi vrvicami, ki si jih zavezujejo preko gležnjev, so sposobni teči več dni skupaj in premagovati neverjetne razdalje. Christopher McDougall, ameriški novinar in športni navdušenec je v svojih tekaških poskusih naletel na nepričakovano oviro lastnega telesa. Posledično pa tudi na mnenja zdravnikov, da ni prilagojen na tek. Ob svojem poglabljanju v to veščino je naletel na podatke o omenjenem skrivnostnem mehiškem plemenu Tarahumar. Avtor se odpravi po njihovi sledi skozi nevarna ozemlja mamilarskih kartelov, obenem pa bralca povede v svet ekstremnega športa, ultramaratonov, njihovih divjih udeležencev, pa tudi vseh lažnih obljub, s katerimi svoje kupce zavaja industrija športne obutve. Knjiga, ob kateri ni pomembno, če njenega bralca šport sploh zanima, bo pa verjetno vsakemu bralcu sprožila skomine po fizični aktivnosti
To neverjetno doživeto napisano knjigo bi lahko naslovili tudi » O vsem, kar (mislite da) veste o teku, se (žal) motite«.
Kilian Jornet Burgada – Teči ali umreti
Celje, Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2012
Št. strani: 229
Ni najmočnejši tisti, ki pride prvi, temveč tisti, ki najbolj uživa pri tem, kar počne
Odteči ravninski polmaraton predstavlja večini povprečno športno aktivnim zemljanov dokaj težko preizkušnjo. Podvojena dolžina, imenovana maraton, pa marsikomu meji že na znanstveno fantastiko. Kaj torej reči ob prebrani knjigi Teči ali umreti avtorja Kiliana Jornet Burgade, kateremu ob vseh njegovih pretečenih poti predstavljata omenjeni dolžini zgolj ogrevanje? Ne samo, da večkrat na leto v enem mahu preteče dolžine štirih ali celo več maratonov, ampak tem kilometrom doda še nekaj tisoč višinskih metrov, ki so zaradi specifičnih in včasih kar ekstremnih razmer še toliko težji. Na najelitnejših tekmah svetovnega ranga zmeraj posega po stopničkah in s samosvojimi drznimi projekti premika meje. Ekstremni športnik, ki se je tako rekoč rodil v Pirenejskih gorah in se že kot otrok pričel ukvarjat s smučanjem, pohodništvom in tekom, je najprej začel tekmovati kot turni smučar. Gorsko tekaškim tekmam se je začel posvečati kasneje, ko je za vzdrževanje svoje smučarske forme tudi tekal in tako spoznal, da mu je tovrstna športna disciplina celo bolj pisana na kožo. Posebno pozornost javnosti in sponzorjev pa je dobil s svojimi samostojnimi, svojevrstnimi, avanturističnimi in drznimi tekaškimi projekti. Po seriji izvrstnih dosežkov se je odločil, da del tega kar doživlja med ekstremnimi podvigi tudi zapiše in nam skozi avtobiografijo razkrije, kaj vse se med nečloveškimi napori dogaja z njegovim umom in kaj ob tem občuti njegovo telo.
Odlomek iz knjige
»Zmagati ne pomeni pristati na prvem mestu. Ne pomeni poraziti drugih. Zmagati pomeni premagati samega sebe. Premagati svoje telo, svoje omejitve in svoje strahove. Zmagati pomeni prekositi samega sebe in uresničiti svoje sanje.«