Današnje jutro je bilo eno najlepših v zadnjem času. Ko glava plava visoko nad oblaki, v katere sonce orje prve mehke brazde. Meglice pa kot nežen pajčolan zakrivajo ostrino novega dne, ki ga je zgolj slutiti. V sebi sem nosil mirnost, spokoj. Nobene euforičnosti, stiske, hitenja, cvrčanja možganov zaradi tisočerih opravil, ki pritiskajo. Brez strahu, da me bodo ujele sence preteklosti, če se bom za hip ustavil. Trenutek, ki ba ga podaljšal v neskončnost.
Se tako počutiš, ko si star? Ko te nobena sila ne žene več naprej? Znaš uživati v malenkostih? Ali pa je to samo pogled nazaj, v preteklost? Ko se motne oči zazrejo nekam v daljavo in vse obmiruje, razen napetih mišic na obrazu, ki počasi popuščajo in se pogrezajo v njegove gube. Potem ko glava rahlo pokima, iz pljuč pa se izvije dolg in globok izdih.
Življenje je zanimivo potovanje in kako nas je obrusilo, je videti tako zunaj kot znotraj. Tisto notranje občutijo samo tisti, ki nas dobro poznajo. Za tisto zunaj, pa je dovolj že pogled v ogledalo ali sliko na potnem listu, ki mu je po desetih letih iztekel rok trajanja, zato sem moral na Istanbulskem letališču plačati 125 eur. Po njihovih pravilih mora biti namreč ob vstopu v državo do izteka veljavnosti še najmanj šest polnih mesecev. Jasno, navzkriž je šlo zgolj za nekaj dni in še dobro, da sem imel do naslednjega leta pet ur prednosti, ker je urejanje idenitete potekalo “ležerno-moderno”, s pošiljanjem od uradnika do uradnika pa trajalo debelo uro. Nekaj ur kasneje je bilo že vse pozabljeno in letalo je drselo po belem puhu, ki se je sončil v prebujanju novega dne.
Jutro me je dohitelo nekaj kilometrov pred Kayserijem. Pred leti sva z Urško Turčijo že obiskala in to je bil eden redkih skupnih izletov. Ker jih močno pogrešava, upam, da dnevi, ko bova spet raziskovala skrite kotičke sveta, še prihajajo. Seveda so zato, da v nekem športu vztrajaš in uspeš, zelo pomembni sponzorji, dobro načrtovani treningi, prehrana, oprema, a daleč presega jih razumevajoč partner, prijatelj, ki ti zmeraj stoji ob strani. Tudi ko ga pustiš samega sredi “bojnega polja” in greš v svet brez občutka krivde in skrbi. Pa ne zato, ker bi bil takšen človek, temveč zato, ker tistemu, ki si ga pustil doma, popolnoma zaupaš in se na njega zaneseš. Ker te zmeraj podpira, ti stoji ob strani, brezpogojno pomaga. Otroci med odraščanjem, sploh, če jih je več, pač terjajo kapitana ter krmarja, da ladja ne zaide, nasede ali potone. V zadnjem času, priznam, je Urška kar oboje, ob redni službi pa že ves čas načrtuje in vodi še razvoj ter podobo mojega “brenda”, da se lahko jaz neobremenjeno posvečam tistemu, za kar sem ustvarjen – teku.
Sivi volk je tokratno tekaški podvig poimenoval Miro Petrič – prijatelj in šofer v najini pravkar zaključeni akciji Vranov let 2019. Canus Lupos je namreč močno razširjena zver v Kapadokiji, kjer se že nekaj let odvija zelo zanimiv Cappadocia Salomon Ultra Trail, ki privablja zvezdnike trejlov iz vsega sveta. Rekord na 110 kilometrski progi iz leta 2017 se z neverjetnim časom pod enajstimi urami še zmeraj drži Litvijanca Gedimiasa Griminusa. Na njej pa so se že preizkusili tudi Mariya Nikolova iz Bolgarije, Maročan Mohamed El-Morabity, Italijanka Francesca Canepa, Anna-Marie Watson iz Anglije, Španka Teresa Nimes Pérez, Francoz Noël Yannick in mnogi drugi. Letos sem tako spoznal še vzhajajoči Salomonovi zvezdi Južno Afričana Kane Reiliya in Thabango Eliasa Madibo, mlada, perspektivna tekača in ambasadorja omenjene športne znamke.
Kot se za Salomon spodobi, je bila tudi ta ultra trail iz serije svetovno uveljavljenih Ultra trail world tour, ki potekajo na vseh celinah in nudijo priložnosti, da se na športnih dogodkih tkejo prijateljstva ter srečujejo različne kulture, organiziran na najvišjem nivoju. Tako po zahtevnosti, dolžini in raznolikosti terena, kot dobro premišljenih podrobnostih, ključnih, da prireditev uspe. Čeprav sem imel občutek, da so razdaljo iz sto deset kilometrov le na silo podaljšali, saj smo se na devetdesetem kilometru že močno približali cilju. A ko sem izvedel, da sta bila dolžina in čas pod enaindvajsetimi urami pogoj za klasifikacijo za najstarejšo svetovno sto miljsko preizkušnjo The Western States Endurance Run v ameriškem Coloradu, sem za trenutek celo pomisli, da poskusim srečen žreb in skok čez lužo?