Dnevnik maratonca iz puščave 2, dan 4 – Dan, ki bo odločil

Danes bi lahko veliko napisal. V cilju sem namreč po slabih enajstih urah prehitel noč in samega sebe. Zasluženo se zleknem v spalko ter pogreznem v spanec. Pred tem dam polniti tudi telefon in uro, da bosta z mano pripravljena na nove kilometre. A sta zjutraj še vedno na rdečem alarmu zaradi pomanjkanja energije. Ker ni logično, da bi se naši super umet(el)ni podaljški ega ter spomina regenerirali dalje od več sto tisoč let starega prototipa, ki še nima izhoda za sonarna polnilca, privezana na tekaški nahrbtnik in ves dan izpostavljena soncu, ju trmasto povezujem na vse mogoče načine. Bateriji sta nenasitni in polnilca izpraznjena v nekaj minutah – končno nekaj, bolj lačno od najstniškega sina, se tolažim. 

V cilju prehitim noč in samega sebe…

Med šestišestdesetimi kilometri iz druge etape bijem epski boj z naravo in predvsem s seboj. Od tega je več kot štirideset kilometrov peklenskega teka po sipkem pesku tik ob morju, ki mi zaliva copate.

Morje je v skale izdolblo na tisoče kipcev, ki jih je veter obrusil do “sijaja”

A vedno je kaj, kar odtehta muke. Ravnotežje med bolečino in užitkom vzdržuje čudovita kulisa z obalo s skalnatimi klifi in modrim nebom, ki se zliva v penasto morje. Ni čudno, da je otok raj za surferje, saj se valovi ob neskončno prazni obali dvigajo visoko v zrak.

Kilometrske, osamljene peščene plaže, so raj za surferje

Po prehodu v višji predel, kjer se iz suhe zemlje dvigujejo špičaste črne vulkanske skale, zagledam danskega prijatelja Jacoba. S peno na ustih, spotikajočo hojo in bledico na obrazu ter zalit s potom, opozarja na pošteno načetost telesa. Dohitim ga in ker vem, kaj potrebuje, ga z njegovim tempom spremljam do okrepne postaje. “Robert, talk to me,” me med tem roteče prosi. In potem sprašuje o družini, teku, življenju, da ga začaranega kroga črnih misli in obupa potegneva s orisi mojega življenja in filozofije teka. Zavedava se, da sva kljub vsemu tekmeca in da izgubljam precej dragocenih minut, ki jih bom na koncu potreboval za boljšo uvrstitev, a želim verjeti, da bi storil isto. Kar se v zadnji etapi izkaže za bolečo iluzijo. Pustim ga v senci šotora, družbi prostovoljcev in zdravnikov, ki oskrbujejo preveč “zagrete”. Očitno je, da meje svoje vzdržljivosti še iščejo.

Vsak bo nekoč spoznal, kje so njegove meje vzdržljivosti. Tokrat jih je Rocio močno prestopila…

Tudi Rocio Carrion Conde, perujska atletinja, ki sodi med svetovno elito ženskih ultraprogašic, je med njimi, česar ne morem razumeti. Kmalu za Jacobom sem jo ulovil in skupaj sva se vzpela na eno od treh kamnitih gora, ki nam jih je organizator “zapakiral” v etapo. Na vrhu še zmagoslavno poziranje fotografom, na spustu pa je z drugim dekletom že odvihrala naprej. Čez dobri dve uri jo najdem ležati na obali. Zagotovi mi, da je v redu in ničesar ne potrebuje. Samo kratek počitek. Še ena iluzija, ki ji nasedem ta dan. Kasneje namreč izvem od tekačev, ki v cilj pritečejo šest ur za mano, da se je v agoniji plazila le nekaj metrov proč, kjer sem jo srečal. Posipana s peskom, z izbuljenimi očmi in s tresavico. Tekme ni končala in v cilju zadnje etape nas je pričakala v vozičku.

Na takšnih tekmah niso krize nikomur prihranjene

Nikomur med nami podobne krize med tekmami niso prihranjene. Da dam organizmu čas, ki ga rabi, da se ponovno sestavi, upočasnim tempo, iščem čim krajše linije, senco, polivam vodo po vratu, glavi ter pregibih rok in nog, veliko pijem, poskušam jesti kaj trde, prave hrane… Neverjetno, kako se lahko znova poberem in stečem kot bi šele začel dirko.

Nenadoma se po dobrih petdesetih kilometrih počutim spet svež, spočit in poln nove energije…

To se mi zgodi tudi tik pred ciljem. Že na dveh kilometrih spusta pred zadnjo kontrolno točko ulovim konkurenco in ker je do konca samo še osem kilometrov, se hitro oskrbim z vodo ter presenetljivo lahkotno stečem. Nihče mi ne more slediti in očitno je, da so z močmi na robu. Prehitim celo španca Garcio Estebana, ki se je na prvi etapi uvrstil na četrto mesto, danes pa sta ga sonce in dolžina zlomila. Narekujeva si tempo in ujameva še nekaj sotrpinov. Sonce kmalu izgine, skoraj smo v mraku, in na cilju sva natanko po desetih urah in sedeminštiridesetih minutah. Z roko v roki.

Lahko noč in nasvidenje v naslednji bitki.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja