Kljub včerajšnjemu počitku sem nenavadno dobro in globoko spal. Prvič v Fuerteventuri se zgodi, da dlje kot običajno. Najbrž bi celo potegnil kakšno urco, če nas ob šestih ni bi zbudila organizatorska ekipa. Še sreča, ker bi me zanašanje na zgodnjo rutino tokrat očitno pustilo v neki drugi dimenziji človeške psihe.
Kot vzoren šolar imam od včeraj že vse pripravljeno. Samo zvijem spalko in jo skupaj s podlogo pripnem na spodnji del nahrbtnika. Okoli prsi nastavim merilnik srčnega utripa in upam, da bo ura s petnajstimi odstotki energije (z)držala dve uri in pol, kolikor računam za teh slabih triindvajset kilometrov. V žepe stlačim energijske gele in iz enega bidona izlijem vodo. Prva postaja bo tako ali tako že po šestih kilometrih in zaradi sumljivega vonja, še bolj okusa ne želim ponoviti Rociine zgodbe.
Po vrnitvi iz kemičnega stranišča, na srečo ženskih udeleženk ločenega po spolu, “pometem” šotor ter okolico, da si ne prislužim nepotrebnih kazenskih točk in dodatnega časovnega pribitka. Na poti do zbirne točke, od koder se bo karavana 216 najbolj vzdržljivih odpravila na tri kilometrski marš proti glavni prometni žili, odvržem smeti in še enkrat izpraznim mehur. Organizacijsko vse teče po načrtovanem urniku in pospremljeni z začudenimi pogledi mimovozečih domačinov in turistov že čez dobrih dvajset minut sedimo na avtobusih, ki nas ob cesti čakajo s prižganimi motorji. Poiščem prost sedež pri oknu, namesto zajtrka prigriznem beljakovinsko “bombo” v obliki piškota ter za dobre pol ure, kolikor traja vožnja, zadremam. Pred tem v mislih preletim še strategijo zadnje etape, ki sem jo skoval med včerajšnjim počitkom.
Spet stojimo nekje sredi puščave. Ker se je že pošteno ogrelo, slečem vetrovko in s kremo pošteno zaščitim dele, izpostavljene soncu. Še nekaj razteznih vaj in čas je za postroj v prve bojne vrste. Vem, da bom kmalu pogrešal ta občutek adrenalinskega gomazenja skupne energije, ki nas preveva kot na vrhunskem rock koncertu.
S pogledom ošvrknem položaje Francozov Nicolasa Duplaa in Jean Bruna Perola, ki imata dobre tri minute prednosti. Nameravam se jima prilepiti na hrbet do zadnje okrepne postaje, potem pa v bolj hriboviti tretji tretjini izničiti njuno razliko. Paziti moram še na Španca Manuela Sansegundo Romera in Abela Triolo Puigdevala, pa tudi Jakob Bloch bi me ob slabem dnevu lahko odnesel kakšno mesto nižje. Čeprav pri njem računam na fair play zaradi “šlepanja” v drugi etapi.
Do prve postaje je tempo peklenski. Komaj sledim Nicolasu ter Jacobu, ki se je po izčrpanosti v drugi etapi očitno dobro pokrpal. Na srečo imam tudi sam dober dan, zato z Manuelom in Abelom uspemo priključiti, za seboj pa pustimo Jeana, ki pogori, ker ni uspel obdržati stika s skupino. Po drugi okrepni postaji se sedem kilometrov pred ciljem otresem Jacobove in Abelove sence ter ulovim Manueala, ki je medtem pobegniti nekoliko naprej. Drživa korak in loviva Nicolasa, a je očitno prehiter. Tik pred vzponom se nama spet nevarno približa Jacob, a v klanec sem očitno najmočnejši, razdalja med nami se namreč vidno veča. Do vrha sem približno pol minute v prednosti.
Ko ugotovim, da je kilometer pod mano hotelsko naselje s ciljno črto na plaži, se na vso moč poženem po poti, ki sem jo za trening odtekel že ob prvem jutru na Fuerteventuri. V zadnjem letu sem tehniko pri spustih pošteno izpilil, kar tukaj in zdaj dobro unovčim. Ob znanem terenu ter veliki dozi adrenalina, ki ga v zadnjih metrih dirke pospešeno dvigujejo še vzkliki turistov, podvojim prednost pred zasledovalcema in pristanem na končnem devetnajstem mestu med testosteronsko prevladujočimi hormoni. Le še Špancu Sergiu Turulla Serratossi, ki je imel v drugi etapi nekaj prednosti in pride v cilj za mano, uspe pomakniti me za mesto navzdol.
Čeprav moški težko priznamo, so me prehitele še tri elitne tekačice. Mlada francoska vice šampionka v teku na 5 km Mathilde Vinet, nekajkratna udeleženka svetovnih prvenstev v duatlonu Španka Maria Yolanda Fernandez Del Campo in v Španiji živeča Romunka Ana Cristina Constantin, ki zadnjih nekaj let dosega odlične rezultate v maratonih ter trail in ultratrail tekmah svetovnega merila. Kljub temu, da so krojile mojo skupno razvrstitev za pravljično število mest, se veselim izjemnega rezultata, o katerem nisem upal niti sanjati. Zato si dovolim, da se važim še naprej.
V sebi tako nosim še eno doživetje in novo dozo zdrave športne samozavesti. Če sem bil v Peruju popolni ruki, ki se je v iskanju meja vzdržljivosti boril zgolj za obstanek, je v Fuerteventuri duh premagal omejitve telesa. Kot pravi ameriški olimpijec Billy Mills: »Vrhunskost ni zapisana v zmagi, temveč v iskanju globin svojih zmožnosti in v tekmovanju s samim seboj do mere, da se pripelješ v svojo najboljšo obliko. Ko ti uspe, pridobiš dostojanstvo. Pridobiš ponos. In tako hodiš okrog s pokončno glavo, ne glede, na katerem mestu zaključiš.« In krog je (spet) sklenjen.
Zato nasvidenje v naslednji vojni, ki bo tokrat že kaj kmalu, ko si poližem rane. Konec novembra se namreč odpravljam v Oman, kjer so nam organizatorji Ultra Trail Mont Blanca pripravili zanimivo in razgibano 140 kilometrsko tekmo čez goski masiv Al-Hajar vse do skrajne meje Arabskega polotoka Ras Al Had. Če mi uspe krog skleniti še tam, si bom za “abrahama” izpolnil življenjsko željo z nastopom na UTMB 2019.