Da je življenje resnično uganka, ki jo redko (raz)rešiš z razumom, lahko danes spoznamo le še v ekstremnih razmerah. Pa ne zato, ker bi bila pravila igre v njih drugačna. Ampak zato, ker smo samo takrat, ko smo dovolj nemočni, pripravljeni dvigniti belo zastavo, odložiti ščit “vsemogočnega” ega ter sprejeti rešitve, ki nam jih “višja sila” ves čas ponuja. Celo za tako banalna vsakdanja opravila kot je tovorjenje nepomite posode. Ko ne veš, kako naj prekrito s sajami ter sipkim peskom elegantno strpaš v nahrbtnik, da ne umažeš druge opreme, ti veter sredi puščave na šotorsko vrv recimo zatakne majhno modro vrečko.
A ker ljudje umiramo že na krajših razdaljah, v precej običajnejših razmerah, ti v samooskrbnih izzivih sredi ničesar močan preživetveni nagon ne dovoli spati, če ne skušaš že naprej predvideti čim več zasilnih izhodov. Izkušnje, ki jih pridobiš ali ukradeš drugim, so pri tem zelo koristne in z majhnimi modifikacijami jih hitro prilagodiš novim omejitvam. Tako na lepljenje trakov po ramenih in hrbtu zagotovo nikoli več ne bo pozabil letošnji ruki Shaun. Na preprosto rešitev, ki bi mu prihranila več grdih odrgnin in bolečih spominov.
Ker je bila tokrat na cilju vsake etape voda v pet litrski plastenki, je bilo nekatere bližnjice in trike, ki sem se jih lani naučil v Peruju, teže izpeljati, po drugi strani pa so se ponujali novi ustvarjalni izumi. Iz odrezanega spodnjega dela je nastal “pralni stroj” za preznojena oblačila, prašek pa je zamenjal hotelski šampon, ki sem si ga zadnjo noč v civilizaciji skril v nahrbtnik. Tudi dva metra dolga, okrogla, elastična vrvica se je izkazala za multipraktični pripomoček – od vrvi za sušenje perila, privezovanje štartne številke, brezžične tipkovnice, sonarnih polnilcev, do obešalnika za naglavno lučko, uro in sončna očala v šotoru in še bi lahko našteval.
Skoraj nobenega prostora za improvizacijo v neobičajnih pogojih, pa ne dopušča športna prehrana. Še posebej maščobna, nekoliko več visoko beljakovinska, veliko hidratna. Šele po dolgem iskanju in raziskovanju ob pripravah sem tako naletel na Winforce gele, koncentrirane z maščobo, s katerimi podmažem beljakovinske tablice in piškote. Zaradi slabše obstojnosti in kratkega življenjskega roka, namreč nimam home made keto power barčkov in keto kruha, grizljam pa vsestransko mešanico oreščkov. Za odlično kombinacijo se je izkazala še mešanica elektrolitov, ki jo dodajam h klasičnim izotonično-energijskim pripravkom. Že doma sem izračunal predvideno porabo kalorij, jih primerno umeril, stehtal in zapakiral v paketke. Na kontrolnih točkah vsebino tako samo stresem v bidon in med tekom se pomešala z dodano vodo. Tako po nepotrebnem ne izgubljam časa, ker nikoli ne veš, za koliko stotink se na koncu na “tvojem” mestu smejijo druga usta.
Ključna za rezultat na etapnih tekmah pa je seveda regeneracija. Ob vsakem prihodu v cilj zato takoj popijem recovery drink, prav tako znamke Winforce. Mešanico koncentriranih, hitro prebavljivih beljakovin, z optimalno absorpcijo in sprožitvijo obnavljanja organizma, kombinirane z ogljikovimi hidrati. Na najdaljši etapi takšen napitek popijem že v zadnji tretjini tekme in enega v cilju. Ker je čas tako pomemben ni naključje, da črpanje hranil v telo imenujejo odprto okno, traja namreč do pol ure po zaključku večjega naprezanja. In še zadnja stvar, ki dobro pokrpa “rane”, je počitek. Ne samo spanec, pol ure dremeža, (samo)masiranje in lenarjenje v senci so enako pomemben del obnove telesa.