Dnevnik maratonca iz puščave – četrti dan

Na startu prve bitke

Če bi ostal doma, bi pravkar užival v odličnem kosilu. Če. Ampak potem to ne bi bil jaz. Ker to, da stojim na startu prve, 37,2 kilometra dolge krstne etape Marathona Des Sables Peru, je edino meni podobno. Časovni limit, ki nam ga je za danes določil organizator, je deset ur in pol. V skladu z njegovim sloganom – Beyond your limits – si jih sam zastavim sedem.

In čeprav gre končno zares, se smejim trapastim štosom, ki mi jih pošilja žena. Ker ve, da (se) drugače jemljem vse preveč resno in edino tako do tekem ohranjam distanco. Nujno potrebno, da jih izpelješ s pametjo. Ne s čustvi, ki med željami in (z)možnostmi zlahka izgubijo kompas. Nič – tek je tisto, kar počnem. Kar imam rad in čas je, da izpolnim stavek, ki mi ga je rekla, ko sem ob srečnem žrebu že hotel vreči puško v koruzo ter je kasneje postal tudi moj moto – Nemogoče je samo beseda.

Le kaj so tukaj počeli ljudje pred 2000 leti? (Foto: osebni arhiv)
Mogoče svet ni bil tako krut in neprijazen kot je danes? (Foto: osebni arhiv)
Številni arheološki ostanki civilizacije Nazsca me nemo spremljajo na poti. (Foto: osebni arhiv)

Glede na številne arheološke ostanke civilizacije Nazsca, ki me nemo spremljajo na poti, se sprašujem, kaj neki so ljudje pred 2000 leti tukaj počeli. Mogoče pa svet takrat ni bil tako krut, neprijazen kot je danes? A že prvi vtisi dneva so mi dali misliti, kako malo je treba, da človek poišče bližino. Oziroma – da je prav to malo ključ do sožitja. Senca drevesa ter voda in že se okoli njiju veselo povežemo v skupino, ki diha kot eden. Še včeraj povsem drugačni, iz vseh vetrov nametani skupaj, danes tako enaki v naporu in mukah, ki si jih delimo. Pa tudi v užitku.

Povsem nepomembno je postalo, ali si tekmovalec, novinar, organizator. Evropejec, Azijec, Američan. Druži nas avanturizem, stremljenje po nemogočem. Veliko je parov, predvsem srednjih let in vse tja do pozne jeseni. Nekateri so prekaljeni stari mački, polni zanimivih zgodb, praktičnih nasvetov, ki se jim jih danes še da deliti. Nahrbtniki, majice in hlače, pošite z dokazi premaganih najtežjih večdnevnih svetovnih ultra preizkušenj, jim dajejo sto odstotno kredibilnost. Glede na visoko startnino, 1680 evrov, bi rekel, da so izbranci premožni in dobro ohranjeni obrazi, telesa, potrjujejo mojo teorijo. Nekaj pa je tudi športnikov, za katerimi stojijo velike sponzorske pogodbe. Ali zgolj frikov, kot jaz, ki jih je izbralo srečno naključje. Predvsem Japonce bi stlačil v to kategorijo. Z barvnimi lasuljami in eden celo v kravjem kostumu iz flisa, v katerem teče celo etapo in še pet jih namerava, pravi, podirajo vse stereotipe o zadrtih azijskih kulturah, brez občutka za samoironijo. Ter nas, tudi ko telo že peša, spravijo do smeha.

Japonci z barvnimi lasuljami podirajo vse stereotipe o zadrtih azijskih kulturah… (Foto: Ian Corless)

Ali pa mrki, pobriti mišičnjak, ki v najhujši vročini pred mamo teče v belem pajacu z dolgimi hlačnicami, rokavi in kapuco. Le sredi mednožja si je izrezal veliko luknjo. Da razkazuje obdarjenost, za hlajenje ali da lažje opravlja potrebo? Ni povsem jasno niti, ko skupaj doseževa drugo okrepno postajo.

V nahrbtniku še zmeraj tovorim dobrih enajst kilogramov specializirane vojaške hrane za puščavske misije in ekstremne alpiniste, sušeno govedino Juncev, proteinske praške, gele ter liter in pol vode. Kako bo drugim uspelo preživeti z manj kot desetimi kilogrami, je zame uganka. Popoldanski veter je vsaj za silo ohladil ozračje. A hkrati prinesel drobni pesek, ki sili v vsako špranjo. Med zobmi mi škripa in ob požirkih vode tako dobim še ajurvedsko čiščenje črevesja. Mogoče pa za to v puščavi ne rabiš toliko hrane? Ker si sit (od) peska?

Nahrbtnik z opremo je na startu tehtal 12,8 kg. K temu je treba prišteti še vodo… (Foto:osebni arhiv)

Po 06:16:49 prestopim ciljno črto! In s končnim rezultatom prehitim celo svoja pričakovanja ter končam na 77. mestu. Med 385 uradno prijavljenimi ultramaratonci iz celega sveta? Ni slabo. Eh, kaj, vraga, priznam – ponosen sem na ta dosežek. Ampak, ja, to je šele začetek. Upam, da ne konca. Nasvidenje v naslednji bitki!

Zaključek prve etape in počitek po njej, ki je postal stalnica vseh ciljnih črt. (Foto: osebni arhiv)

Eden odgovor na “Dnevnik maratonca iz puščave – četrti dan”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja