Dnevnik maratonca iz puščave – deseti dan

Račun se je izšel. V celoti.

Kako hitro se človek prilagodi, razmišljam, ko ob hotelskem bazenu, s pogledom na neskončno modrino Pacifika, po katerem se brezskrbno prestopajo flamingovci, ležerno srkam perujsko pivo. Še pred nekaj urami je bil tek po puščavi ob „skorji kruha in vodi“ vsa moja bit, sedaj pa živim naprej, s polno ritjo vsega. Ampak – prav zaradi sposobnosti hitre prilagoditve je naša civilizacija preživela.

Na svidenje v naslednji “vojni” (Foto: Robert Kereži)

Pred filozofskimi monologi pa sem dolžan opisati še zadnji puščavski polmaraton, ki me je pripeljal do zmage nad samim seboj in ciljne črte, ki je ni prestopila skoraj tretjina nastopajočih. Ja, najbrž moraš biti za vse skupaj malo nor. K temu bi dodal še ščepec drznosti, dve vejici radovednosti, žličko veselja do življenja in nekaj kapljic znoja. Ob zadnjih 20 km tudi nisem več razmišljal o tem, kako hitro moram priti do cilja, ker sem ga v bistvu dosegel že tri dni prej. Samo če bi res šlo kaj hudo narobe, bi tega zapisa ne pisal, kot ga pišem zdaj. Toda čutil sem, da so noge dobre. Žulji niso preveč skeleli in razdalja se mi je zdela res smešno kratka. Začel sem umirjeno, brez pričakovanj in potem ves čas počasi dodajal. Račun se je izšel. V celoti.

Čeprav je bilo to, v kar sem z MDS stopil, še najbližje Dantejevim verzom nad mogočnimi vrati pekla:

Tu skozi do trpečega greš mesta,
tu skozi pot gre v večne bolečine,
tu skozi k pogubljenim pelje cesta.
Pravično umel je stvarnik iz višine,
ustvaril me je silno, brez napake,
v ljubezni prvi, iz vednosti edine.

Pred mano ustvarjene stvari le take
so kakor jaz, ki tu stojim za večno,
kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake…

 

A zadnjih pet kilometrov sem spet začutil tisto lahkotnost, ki me je potem (po)nesla do konca. Počasi, a vztrajno sem dohiteval tekmece in nihče za mano ni zmogel istega tempa. V cilj sem se tako rekoč izstrelil. Občutki? Težko opišem. Glava je z agonijo in obupom srečno zaključila že četrti dan pekla. Kljub temu so bile vse te male zmage, ki so me pripeljale do konca, enakovredne, čeprav drugačne. Kot pri otrocih. Laže, kdor pravi, da do vseh čuti enako. Da je absolutno pravičen. Res je, vsi so enak, nepogrešljiv košček tvoje biti, bistva, srca, a jim to različno kažeš. Ker so tudi oni različni v svojih odzivih na tvoje izkazovanje ljubezni. Na tvoj karakter. Če ti je bližje, se ga prej dotakneš, z drugim na tej poti sklepaš številne kompromise, se učiš spoštovati drugačnost, vmes pa biješ težke boje in upaš, da se na koncu vse dobro izteče. Da bodo nekoč zgradili svoj svet, ki te bo vsaj malo pogrešal. Tako je imela, kot sem že pisal, tudi vsaka etapa svoje ovire, vzpone in padce. Solze ter smeh. Nobene nisi mogel predvideti, se pripraviti nanjo.

Očitno sem si čez noč vendarle zmeraj dovolj opomogel, da telo ni podleglo v tej vojni. Le med najdaljšo etapo ni poslalo dodatne okrepitve ali močneje strnilo čet. Mogoče pa sem pred tem preveč zlorabil vojake in zato plačal davek. Če bi mi uspelo v pritisku držati kontinuiteto, bi bila uvrstitev najbrž za nekaj mest višja. Hej, kaj nisem rekel, da bom samo poskusil? Hitreje, višje, močneje – no, to je še ena značilna človeška prilagoditev.

Ker že razmišljam, kaj popraviti, izboljšati, izpiliti, sumim, da sem se globoko v sebi odločil za ponovitev. Spet Peru ali afriška Sahara? No, to je še odprto. Nekaj je, kar te zasvoji. Kdo bi rekel, da iščem izzive iz potrebe po samodokazovanju. Da me muči tretja puberteta. Da so maratoni „namesto čopka, rutice, motorja“. A dejstvo je, da enostavno rad tečem, da uživam. Srečen sem, da sem tih motivator tem, ki me obkrožajo, in jim tako dajem zagon za njihove zmage. Zavedam se, da sem v primerjavi z mnogimi popolnoma neznaten, a zgodbe o malih ljudeh in njihovih uspešnih korakih so lahko močan navdih. Z osebnimi zmagami tako sebi in, upam, vsaj malo tudi drugim dokazujem: Nemogoče je res samo beseda. Ali kot bi rekel Jonathan Livingston galeb: “Zlomi okove svojih misli in zlomil boš okove svojega telesa!“ Najtežje stvari v življenju so zmeraj izstopi iz vsakdanjega udobja in ponotranjenje sprememb, ki sledijo. Ljudje smo po naravi pač lena bitja. Drugače si ne bi izmišljali vedno novih stvari, ki nam lajšajo življenje. Drugače bi še zmeraj hodili in tekli.

Eden izmed mnogih “novih” prijateljev iz MDS-a, Diego iz Španije. (Foto: osebni arhiv)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja