Dnevnik maratonca iz puščave – deveti dan

Včeraj sem prišel do konca. In danes je dan za pisanje. Za prvo inventuro.

Trdna vera je še najbliže temu, zakaj sem vztrajal. Zmaga v nagradnem žrebu 100 milj Istre je bila preprosto preveč očiten znak, da sem „izbranec“ usode. Da (se) lahko premagam. In nekako sem vedel, da se bo dobro izteklo. Preveč znakov je bilo, da bi se zoprni dvomi in negotovost lahko razpasli. Številka 7 na primer, “my lucky number”, se mi je pokazala že na avtobusni postaji v Mariboru, nato takoj po prvi prespani noči v puščavi. V pesek je bil namreč zabit količek, ki je označeval moj šotor v “sektorju”  s številko 7! Pa čeprav sem ga zbral ponoči in povsem naključno, saj se v temi ni videlo številke. Tudi Walter, 61 letni Belgijec in moj najbližji sosed, veteran puščavskih tekov, je imel številko 77, v prvi minuti srečanja pa sva postala nerazdružljiva v užitkih, zmagah in trpljenju. Prvo etapo sem končal na 77 mestu. Tretjo 42 kilometrsko etapo, ki mi je dala polet za četrto, najdaljšo in najtežjo, sem prav tako pretekel v sedmih urah in nekaj, kot sem si zastavil… Naj še naštevam? 🙂 In, ja, tudi če opisujem učinke placeba, sploh ni pomembno. Glavno, da v agoniji ohraniš trezno glavo in zdravo pamet.

Misli in podobe iz McChartiyeve Ceste, meni najljubšega romana s Pobesnelim Maxom, ki sreča Coetzeejevo Sramoto, so bile vse dni (kot) moje. Postapokaliptično okolje v času, ki utripa v boju za naslednji obrok le stežka dosegljive hrane. Redki ljudje v razvlečeni kolonah, na na robu preživetja, brez knjig, televizije, mobilnih telefonov. Omejeni na osvnovne potrebe, z živlenjem, spakiranim v nahrbtnik. In Cesta. Na njej pa vsi z istim ciljem – doseči morje. Neko daljno obljubo boljšega življenja, ki nas (po)veže ter zmeraj v nas nekaj premakne. A srečanja so žal le redka, zato se ob njih zmeraj zgodi kakšna prijazna gesta v obliki pozdrava, namiga, spodbudne besede ali dotika.  Kar da nov zalet in energijo.

Drugače je v puščavi malo življenja. Le kuščar, škorpijon in nekaj ujed je z menoj bežalo v senco. Številni izsušeni živalski ostanki in polno školjk, pa pričajo, da je bilo tu nekoč morje. Na obrobju puščave sem velikokrat naletel tudi na enostavne človeške grobove. Tistih, ki niso imeli za spodoben pokop ali so hoteli živeti „puščavniško“ življenje? Nihče ni vedel.

V notranjosti pa praktično nobenih znakov in imena posameznih odsekov so nemo pričala o nevarnostih, ki jih skriva. Soteska izgubljenih denimo, pred katero nas posvarijo, da vanjo nikakor ne smemo brez vode. Tako je vsaka okrepna postaja kot oaza, ker prideš vsaj malo v stik s sočlovekom. Se kot majhen otrok razveseliš avtomobilov, iz katerih organizatorji budno spremljo tekmo, mahaš v pozdrav ali kažeš dvignjen palec. In ko me je v neskončno dolgih urah samote, boja s samim seboj preletel helikopter, so me oblile solze.

Zadnjih maratonskih 42,2 kilometra so najboljši štartali z dve urnim zamikom. Prav epskoje je bilo opazovati boj svetovne ulitraške elite, ko nas je približno na pol poti prehitela. Njihovo lahkotno tehniko gibanja. Kot puščavski sokoli so švignili mimo. K načinu, kako tečem, bom zdaj tudi sam dodal še neko novo dimenzijo, ki se je lahko naučiš samo na pesku – zabadanje pet v podlago z močnim naklonom navzdol, ubiranje daljših poti po utrjenih nasipih, ker so bljižnice res (naj)daljše razdalje do cilja, manj kilogramov telesne mase, ker se ti potem tako močno ne udira, a hkrati moram ohranit moč, ki je pri mehkejši podlagi ključna, saj ti pod nogami spodnaša površino ali pa se vanjo pogrezaš do beder.

Vsak dan je bil enak dnevu. Takšna so pravila. Ki so jih strogi organizatorji le zadnji dan prekršili ter nas pri monotoni dehidrirani večerji presenetili s “posladkom”. Kako drugače kot s pijačo, ki je dosegla vse kotičke na svetu, tudi puščavo, ter postala najbolj priljubljena v človeški zgodovini. In mislim, da tisti hip ni bilo nikogar med nami, ki za ta pasivno-agresiven kolonializacijski prodor ameriške kulture  s Coca-Colo ne bi bil hvaležen. Da bi presekali morečo rutino, so si Japonci potem v morju še nabrali rake, školjke, alge ter si skuhali obaro, fantje s Francije pa so se pogovarjali, kaj bodo v hotelu storili prej – se stuširali ali popilo pivo? Odločitev je bila soglasna – pod tušem neverjetno paše pivo.

Tudi jaz sem vse dni sanjal o sveži solati in ribi na žaru. Končal pa pod tušem s pivom. 🙂 🙂

Na snidenje v naslednji vojni!