V zraku
Španci so mi bliže kot Nemci ugotavljam, ko po dveh urah vožnje pristanemo v Madridu. Niso na vzvišeni razdalji. So bolj topli, malce razpuščeni. Celo letališče, kot popolnoma neoseben prostor, ni sterilno, in nenavadno pogost je smeh otrok. Med čakanjem opazim veliko Perujcev in jeziki vseh vrst odmevajo po ogromnih hodnikih. A le dokler nas ne doseže zadnje opozorilo za let. Potem nas molčeče požirajo ogromni letalski trupi.
Drugič sedim pri oknu in krilu, tokrat desnem. Poskušam vsaj malo zaspati. Že ena neprespana noč, ki je za mano, čutim, da slabi imunski sistem. Ko malenkost odtavam in se približam sanjskemu svetu, začnejo stevardese z naučeno prijaznostjo deliti hrano. Plastičen riž vljudno odklonim in naročim kozarec vode. Prostor se napolni z vonjem javne kuhinje in večini instantno kosilo ob enih zjutraj celo tekne. Zato se med zaskrbljene, zadržane obraze naseli živahna energija in treba bo počakati še na umetne nasmeške, ki bodo pospravili pribor ter ostanke, da bom mogoče ujel spet kakšen trenutek za dremež.
Juhej, uspelo mi je spati pet ur, če milijon vmesnih zbujanj v iskanju udobnega položaja šteje kot spanec. Boli me vsaka koščica, saj je telo navajeno gibanja, ne sedenja. Pred mano je še štiri ure letenja, ki ga do pristanka izkoristim za pisanje. Sodeč po filmčku na ekranu pred menoj, ki spremlja naš let, se približujemo kopnu. Najprej bomo preleteli Guyanski Georgetown in deltasti izliv Esequiba v Atlantskem oceanu. Škoda, da je zunaj tema, ura je šele dve zjutraj. Starejši Perujki, ki sedita ob meni, se nista premaknili že od vzleta. Da bi ju moral spet dvigniti, zaradi odhoda na stranišče? Raje dolgo prelagam.
Po dobri uri dremeža je na vrsti še plastični zajtrk in s toplim sendvičem razveselim sosedo. Ni glavni dobitek na lotu, a zdi se, da je enako vesela. Kava ter voda sta končno tudi zame, čeprav je zunaj še vedno tema. Po aplikaciji na ekranu smo nekje nad zeleno Brazilijo oz. mestom Cruzeiro do Sul, kar pomeni, da bomo hitro prileteli v perujski zračni prostor in upam, da na obzorju kmalu zagledali še Pacifik.
Lima je iz zraka še čisto majhna in ura je nekaj pred peto zjutraj po tukajšnjem času. V Evropi bo šest ur kasneje. Zanima me, kdaj vzhaja sonce. Po besedah organizatorja Marathona Des Sables Peru okoli pol šestih zjutraj, ko bo bujenje pred vsako etapo. S pilotovim manevrom v levo se mi uresniči želja – pod seboj na desni zagledam prebujajoči se Pacifik.
Še nekaj ur in šlo bo zares. Nekateri ultra maratoni vijugajo po nedotaknjenih gozdovih, drugi ob pojočih potočkih in med cvetočimi polji. Tretji v hladni jesenski melanholiji ali poživljajočem pišu zgodnje pomladi. In potem so takšni, kot je ta, ki ob spoštovanju zbujajo strah tudi najboljšim. Ko si v enem najbolj vročih krajev na planetu, najbrž ne moreš prodajati megle, da so navdih, upanje, vera vse, kar potrebuješ za dosego cilja. V puščavski dolini, kamor pristajam, so ljudje umirali že med hojo, mene pa čaka 250 kilometrov teka in kar nosim v nahrbtniku je vse, kar mi lahko reši življenje. Sem še prepričan, da zmorem, me počasi stiska tesnobno vprašanje. A zdaj res ni čas, da bi mu podlegel, saj je glava, ne telo, vse, kar pri ultramaratoncu šteje.
