Dnevnik maratonca iz puščave 2, dan 1 – Vsako potovanje je hkrati potovanje vase

To, kar nas ves čas žene naprej, nas najbrž dela človeške – radovedna, neustrašna in hkrati zabavna bitja, ki hočejo priti stvarem do dna. Ki izumljajo vedno nove domislice, da sprožajo nastanek drugih. Potujejo križem kražem po svetu in ga hkrati nosijo, za klik oddaljenega, v majhni plastični škatlici vedno in povsod s seboj.

Spet na poti. Sam.

In tako sem po dolgem času spet na poti. Sam. Dvignil sem sidro in izplul iz varne domače luke, kjer je kljub rutini velikokrat razburkano. Dobili smo srednješolca, ki dviguje uteži in tako simbolno premaguje očeta ter vstopa v prve bojne vrste plemenskih vojščakov. Vsak oče bi moral biti ponosen na to, čeprav ni vedno enostavno. A v sebi se vendarle muzam, ko vidim odsev svojih nerodnih korakov v svet odraslosti. V nasprotju z resnostjo moške energije, pa se ležerno spopada s svetom njemu nasproten pol, ki skrbi, da se ne razbohoti preveč v svoji samovšečnosti. In bitka (s)polov je tik pred odhodom odprla še eno bojno polje. Tokrat v svetu, ki bi rad verjel, da je vožnjo na divjem hormonskem vlakcu smrti že prerasel in odrasel, karkoli naj to pač pomeni. Zato se sprašujem, če kdaj sploh dozorimo. 

Razveseli me že omenjena ležerno moderna, ki se v družbi mlajšega brata, energijske tempirana bomnbe, pride posloviti, tik preden vstopim v taxi. Šoferka izkoristi dve minuti poslavljanja še za eno hitro cigatero, da pomiri kadilski kašelj, ki se na poti do kolodvor spet oglasi in zareže v gluho tišino večera.

V zraku…

Ko z železnico iz kamene dobe, kombinirano z avtobusom in vmesnim petištiridesetminutnim postankom, končno prispemo v prestolnico, se v zameno za solato in kavo za dve uri zasidram v kebab aromo zadimljeni luknji tik ob avtobusni postaji, in jugo “pevaljke” mi hitro začnejo narekovati ritem tipkanja. Nato pa vožnjo do letališča, poimenovanega po slavnem raziskovalcu nemirnega duha Marco Polu, preživim pokrit z blazinicami preko oči, ki jih ne snamem tudi nad oblaki.

Noč in dan mineta v boju za obstanek in tako sem hvaležen, ko na letališču Fuerteventura naletim na  bosonogega tekača in prijatelja iz Peruja Edwina Ramona Ibarro, ki je s seboj pripeljal pisano južno ameriško druščino. Na odhodu poberemo še tri francosko govoreče tekače in skupaj najamemo kombi. Zaradi slabih povezav smo bili namreč primorani priti na start Des Sablesa dan prej in tako ostali brez prevoza, ki ga je organizator obljubljal v paketu. Seveda moram plačati še dodatno nočitev, a jezo malce ohladi prijazna strežnica hotelske restavracije, ko mi ‘časti’ veliko solato s piščancem. Prisežem, da v zameno ni vzela telefonske številke. Pa saj me, tudi če bi hotela, najbrž ne bi uspela dobiti. Tudi tokrat je namreč podobno kot v Peruju kup tehničnih težav. Predplačniška kartica, ki sem jo že mesec pred odhodom skrbno naročil, je namreč telefon prenastavila na španščino in prvič obžalujem, da nisem gledal solzavih nadaljevank, da bi se kot mnoge gospodinje naučil osnov tega melodramatičnega jezika.

Pripravljen? Večno vprašanje, ki nima nikoli pravega odgovora…

Ker se bom najbrž veliko časa tako ubadal zgolj s tem, da zadeve spravim v pogon, vse prestavim na jutri. In ali ima moja zakonska zvestoba res tako trdno jedro v krščanski vzgoji ter uradni zaprisegi, da naju “le smrt spet enkrat loči”, bo tokrat ostala uganka. Ker je jutri ‘novi den’, kot pove Mali Pišek, in še precej razburkan, se namreč pridno odpravim nabirati moči in loviti neprespane ure. Športnik pač, po duši in telesu. Nasvidenje v naslednji bitki.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja