(Zmeraj) na poti
Le redko v življenju si izbran, ali sploh nikoli, da se ti stavi srečen, ne-umen, čudovit splet dogodkov. In se ti v enem samem, prvem, hipu izpolnijo sanje, še preden si se zbudil. Brez natančnega načrtovanja. Brez jokerja v rokavu. Brez a, b, c, d izhodov v sili, ki bi te sicer počasi, a vztrajno vodili do jasnega cilja.
Zato ne oklevaš, preprosto skočiš, čeprav ne poznaš globine. In upaš, da je rek iz otroštva, ki so ti ga vcepili starši, resničen. Da bog norcem in pijancem pomaga. Ker drugo nisem, sem lahko le prvo, razmišljam, medtem ko ves dan na münchenskem letališču čakam na letalo za Madrid in nato v perujsko Limo, na prvi Maraton Des Sables.
Zadnja tedna sta bila izjemno stresna, na meji kaosa, razpada sistema. A verjamem, da bom kmalu poplačan z življenjsko izkušnjo. V družino pa se bo počasi vsaj vrnila vsakdanja rutina. Ko odpravijo posledice katastrofalnega razdejanja, ki so ga prinesle zadnje ure pred odhodom, seveda. Računanje kalorij, tehtanje hrane in opreme, natančno odmerjanje centimetrov v nahrbtniku, nas je ob koncu že spravljalo ob pamet. Še sreča, da je žena polna praktičnih trikov, starejši sin pa ustvarjalnih matematično-fizikalnih rešitev in po dobrih treh urah je bil skoraj petnajst kilogramski nahrbtnik končno pripravljen za puščavo.
Tik pred odhodom, pa se mi nepričakovano odvrti še en film – po mirnem in tihem družinskem krogu, kot rečemo našemu skupinskemu objemu, me pogoltne noč. A Maribor se poslavlja bučno – z otvoritvijo novoletne razsvetljave in zabavami po mestnih trgih. Za piko na i me na avtobusni postaji pričaka še skupina sodelavcev z zastavicami, darili, lepimi željami in skutino torto. Ne, tega res ne moreš kupiti z nobeno valuto.
Vožnjo do Münchna si delim z bivšimi brati Srbi, ki so ohranili nekdanjo jugoslovansko tradicijo spanja čez dva sedeža in sezuvanje čevljev. Zanimivo pa, da so bil na nemškem prehodu ob rutinskem pregledu sumljiv samo moji dokumenti. Zato bom med vožnjo domov tudi jaz sezul čevlje.
Iz avtobusa preskočim na vlak in ob petih zjutraj na letališču že pijem Starsbuckovo kavo z mandljevim mlekom. Prijazni natakar mi na kozarček nariše nasmešek. V meni je prepoznal športnika. Prepričan je bil, da sem smučar. Ker imam do leta v Madrid še cel dan, se odpravim iskat kotiček znotraj terminala, kjer bom, kot Tom Hanks v isto imenskem filmu, vrgel sidro ter opravil še nekaj malenkosti pred puščavsko dirko.
Najprej si zašijem elastičen trak za meča, ki bo od zunaj preprečeval vdor peska v gamašo. Najbrž je bilo smešno videti, kako sredi tone prtljage vbadam iglo v blago in po zraku rišem kroge. Potem se lotim pisanja, ki ga kmalu prekine opozorilo, da me zapušča baterija. Da sem zgoden, ugotovi uslužbenka, ko želim dvigniti letalsko karto, in me prijazno napoti, naj obiščem še mesto, saj imam veliko časa. Ampak – hej, če je človek v Terminalu praktično živel in se mu je dogajalo vse živo, bo teh nekaj uric tudi meni najbrž še prehitro minilo. Nenazadnje bom po tem civilizacijskem termitnjaku vržen v čisto samoto prvinskega, vročega peska.
S to mislijo potrpežljivo opazujem ljudi vseh velikosti, barv in oblike, ki po kilometrih letališkega marmorja za seboj vlečejo kilograme imetja in tekajo sem ter tja, kot zrnca v peščeni uri. Nekaterim pa se je, kot meni, čas ustavil.
Vsaj dokler se ne lotim reševanja omenjenega tehničnega problema z baterijo. Še enkrat preverim, kako bom pisal sporočila in pošiljal slike. Doma sem sicer kupil polnilec na sončno energijo, do sedaj pa nisem preveril, ali ima klasičen kabel oz. vtikač, ki se ujema z moj telefonom. Jasno, da ga nima! Zato začnem v tem mestu v malem mrzlično iskati tehnično trgovino. Na srečo jo najdem, ne pa tudi priključka. Nemška poslovna žilica seveda takoj najde rešitev in prodajalec me prepriča, da se zadovoljim z navadnim prenosnim električnim polnilcem. S solarnim tako zdaj najprej napolnim električnega in šele potem se lahko lotim telefona. Genialna rešitev! Sicer ne vem, če bo sploh delovala, a stisnjen v kot imam vsaj občutek, da verjetnost obstaja. Zato se oprimem rešilne bilke, ki me stane 25 eur. Odhitim še do prve internetne točke in mečem kovance v požrešno napravo, ki hoče za vsakih pet minut uporabe interneta 50 centov.
Če zadeva v puščavi ne bo delovala, bom pač, kot astronavt Mark Watney alias Matt Damon iz Marsovca, že našel rešitev. Ni vrag, če pa je človek že v začetku 70. let prejšnjega stoletja poklical iz Lune.
Mislim, da bosta prihodnja dva tedna res še najbliže omenjeni filmski avanturi astronavta, ki se znajde zapuščen in pozabljen na sovražnem planetu. In se ob pičlih zalogah mora zanesti na iznajdljivost, razsodnost, potrpežljivost, če želi preživeti. Meni, na srečo, ne bo treba gojiti krompirja. Očitno imam debelega v življenju.
Nič, odhajam na letalo. Nasvidenje München, dober večer Madrid. Nato – lahko noč Evropa, dobro jutro Amerika! In še enkrat iskrena hvala vsem, ki ste mi to omogočili, me podprli.
Že zdaj vem, da se vrnem drugačen. Želim si, da do žene prizanesljivejši, bolj prijazen. Za življenje modrejši.
Klik…hrrr… zzz…