Dnevnik maratonca iz puščave – sedmi dan

Puščava živi svoje življenje, ne meneč se za množico čudakov…

Prišel, ker sem moral poskusiti. Tekel. Preživel. Ter se na koncu celo smejal na najtežji dan v življenju! 15:52:44 za kalvarijo na 68,4 puščavskih kilometrih. Za katere je izkušen organizator za najpočasnejše predvidel 32 ur. Lahko, da je bila kriva moja trmoglavost oziroma slovenski kompleks nepomembne majhnosti ter želja po samodokazovanju. Ali pa kar vse hkrati? Ni pomembno – občutek je neverjeten. Da skoraj pozabiš na utrujene noge, krvave žulje, otekla stopala …

Vse kaže, da ultramaratoni pač privabljajo obsedence vseh vrst. Ker če hočeš dokončati 250 km in več, potrebuješ ure treninga in z njim več krčev, bolečin, samote. Včasih tudi nekaj samokaznovanja. Tako vsak prihaja s svojimi bremeni. Toda z dovolj moči, da si postavi cilje, četudi ni prepričan, da mu bo uspelo. Lahko da je nekoč želel preteči zgolj en kilometer, deset ali sto, ni pomembno. Mnogi tega niti ne poskušajo. Tukaj pa smo vsi, ki smo poskusili, in je uspelo. Ko tako stojim na koncu, se nam zato lahko le priklonim po vseh bolečinah, dvomih, utrujenosti in nemoči, ki smo jih premagali skupaj. Ker se še kako zavedam, koliko moči ter volje je treba zbrati, da prideš do zastavljenega cilja.

In marsikomu ni uspelo. Odstopali so množično. Denimo 32 letni kanadčan francoskega porekla Mickael, ki je celo leto vložil v to dirko, poiskal sponzorje, si kupil najboljšo opremo, da je prvi dan odstopil. Ali par iz Mehike, oba tekača, on celo učitelj teka, in ju je odnesel drugi dan. Vem zakaj, ker to zagotovo ni dir za pusije. Predstavljajte si sonce, ki vas hoče scvreti, predstavljajte si zrak, ki vam posmodi v nosu dlake in ob vsakem dihu žge že povsem posušeno grlo… Kot pravi National Geografik, MDS je ena najtežjih organiziranih športnih  prireditev, tako organizacijsko kot za tekmovalce.

Puščava pač živi svoje življenje, ne meneč se za množico čudakov, ki ne sodimo tja. Peščene sipine se kod ogromni valovi valijo preko doline, sredi neskončnega nič so razmetani velikanski balvani, peščene plošče slepeče odbijajo sončne žarke in ti mežikajo v varljivi lepoti. V svoji surovosti izžareva nekakšno veličastnost, odmaknjenost. V zrnih obrušenega peska, med katerega se pogrezaš do kolen, je čutiti vso ostrino dolgoživosti, vztrajnosti in sledi njenega delovanja. Njena brata, sonce in veter, pa ležerno čakata na žrtve, ki zaidejo v past ter nam ob vseh notranjih mukah na najdaljši dan v življenju pošljeta še puščavski vihar. Tudi čas, ki počasi srka poslednje atome moči iz sleherne celice, je njen zaveznik, ti pa osamljen kot še nikoli.

Tempo je sicer zmernejši kot na klasičnih maratonih, a po urah naporov se zlahka znajdeš na kolenih, pobruhan, v neustavljivih krčih sredi ničesar. Na drugi strani se stopnjuje obremenitev mišic in kosti. Vzponi, ob katerih pečejo pljuča in spusti, ki nabijajo stegna. Ob vsakem dotiku stopala s podlago morajo udarce prestrezati stegenske mišice, meča, pa če si obut še v najboljši dosežek tekaške industrijske tehnologije. In ko vidiš tekače, kako podrsavajo na zadnjih metrih pred ciljno črto, to ni zato, ker se zaradi utrujenosti nebi mogli odriniti, temveč ker je pristanek preprosto tako boleč ter jih peklijo številni žulji.

In celo če ti pri takšnih razmerah uspe obdržati hrano v želodcu, kot meni, se prej ali slej zaletiš v tekaški »zid«, ko so energetske zaloge glikogena v jetrih in mišicah povsem izčrpane. Kar se ti na klasičnem maratonu dogaja nekje na zadnji četrtini proge, na ultri pa pogosto ne prideš niti do polovice in potem se še nekajkrat ponavlja. Del tebe tako duši in trza ob vsakem bolečem koraku. Drugemu je vseeno. Še sreča. Ker ko se ti za konec odpre veličasten pogled na sonce, ki se pogreza v Pacifik, in zaspiš v dnevni sobi s pogledom na neskončno zvezdnato nebo, polno utrinkov, ki izpolnjujejo želje, ter ob uspavanki, ki ti jo deset metrov od šotora šepeta morje, veš, da je vsak peklenski trenutek poplačan. In veš, da zmoreš vse. Da je samo to nebo še tvoja meja.

Nasvidenje v naslednji bitki!

Robert se oglaša iz Peruja

Pozdrav v slovenščini

Intervju v angleščini