Dnevnik maratonca iz puščave – tretji dan

Po pristanku – (kulturni) trk

Od pojava televizije, še bolj interneta moraš biti res ignorantsko aroganten, ali Donald Trump, če želiš prepričljivo blefirati, da ne veš, kako poln kontrastov je svet v resnici. Ko stojiš nad razkolom svoje živalske vrste, pa nadčlovek ali robot, da te neskončna globina prepada med zgoraj in spodaj ne osupne.

Smeti, potepuški psi, ljudje v podrtih barakah, predvsem pa životarjenje (iz našega vidika) ob cestah so zgovorne podobe, slikoviti spremljevalni kadri, ki nas spremljajo od začetka devet urne vožnje z luksuznim, klimatiziranim, dvonadstropnim avtobusom do baznega kampa. Celo policijsko spremstvo na motorjih se je organizatorju MDSP zdelo potrebno, ob deset članski ekipi, ki skrbi za našo informiranost in koordinacijo, odkar so nas pobrali na letališču.

Mogoče pa je občutljivost vendarle zgolj moja človeška hiba, pomislim, ko ugotovim, da med vsemi 500 ultramaratonci le redki potrto strmimo v svet, ki drvi mimo? Medtem ko Mehičan, Brazilec in francoski Kanadčan ob meni povsem mirno spijo. Seveda dopuščam še tretjo možnost – da gre zgolj za obrambni mehanizem. Ker potem s takšnimi krivicami lažje živijo. Kar bo, nenazadnje, v teh šestih dneh, ki so pred nami, edino pomembno merilo.

Po pristanku kulturni trk
Ljudje živijo v barakah…

Presunjen nad mešanico ljudske revščine in malomarnega odnosa do narave, njenih čudovitih stvaritev, končno prispem v bazo. Ogromno je čakanja – ves dan urejanje formalnosti in izpolnjevanje obrazcev, zdravniški pregledi, natančno tehtanje, pakiranje opreme… Praktično na vse. Razen na to, na kar smo navajeni čakati doma – na stranišče. Preprosto opraviš v vrečko, ki so ti jo nastavili, in odložiš v označene zaprte plastične posode. Hja, ni kaj, počasi se poslavljamo od civilizacije. »Odvečno« opremo so že odpeljali na cilj, v Paracas. Tistim, ki ga dosežejo.

Natakneš vrečko in opraviš…
Ogromno je čakanja. Vrsta pri oddaji odvečne opreme, ki jo organizator odpelje na naš cilj. Paracas.

Spet to neprijetno kljuvanje dvoma. Čeprav povsem človeško. Samo najbolj poduhovljenim ali popolnoma norim se ob takšni preizkušnji ne bi oglasil. In vem – izbira je zavestna. Vem, da pripadam majhni, samosvoji skupini, ki so ji bruhanje, haluciniranje, dehidracija, odrgnine, črni ali odpadli nohti, krvavi žulji, da krčev ne omenjam, nekaj vsakdanjega, 42 kilometrov maratona pa uvod v prave preizkušnje. Vse to vem, pa vendar bo tokrat veliko tega prvič. In moja dosedanja dolžina bo le polovička teh 250 kilometrov. Res da v šestih etapah, a ekstremnih pogojih.

Vstajali bomo ob zori in zaključevali v sončnem zahodu. Za minimalno varnost bo seveda poskrbljeno. Že v same ultraške tekme so vgrajeni varnostni ukrepi za preprečevanje smrti. Po progi bodo vsak dan razporejene kontrolne postaje, kjer bodo beležili napredek, včasih tehtali opremo, preverjali zdravstveno stanje in predvsem, upam, ponujali požirek hladne vode in malo neprecenljive sence. Potem pa še malo naprej. V puščavo.

Končno bi rad le še opravil s spanjem. Da sprostim tesnobno napetost, se zazrem v zvezde. Njim je vseeno. To je ena od prednosti pristnega stika z naravo – absolutna, pomirjajoča brezbrižnost vsega, kar te obdaja. In polurni postanek nekje vmes med meditacijo, lebdenjem in popolnim odklopom, zmoti le še spomin na družino, ki me nasmeje.

Eden odgovor na “Dnevnik maratonca iz puščave – tretji dan”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja