Etapa 2 – Iz Zgornjega Razbora do Gornjega gradu
Zbudil sem se kot običajno, nekaj čez peto. Tudi gostilničarju Danilu sem naročil svoj običajni zajtrk – ocvrta jajčka z ocvirki, pečeno slanino ter močno kavo s smetano. V jedilnici smo se zbrali okoli šestih. Miro je imel slabo vest zaradi pogostih nočnih sprehodov na stranišče, ki jih sploh nisem zaznal. Spal sem kot ubit, v enem kosu. Zato sem se počutil dobro, sveže in lahkih nog. Na hitro sem se poslovil in Miru prepustil zahvaljevanje, navezovanje stikov, iskanje naslednjih prenočišč, nalaganje slik in novic na medmrežje, nakupe, zato se je vedno odpravil kakšno uro ali dve za menoj. Ob klicih za sporočanje koordinat in novic na poti, sem ga navadno ujel v kakšni knjižnici.
Pri spustu v dolino sem še zmeraj premleval Minkine zgodbe, ki sem jih slišal pred spanjem. Oče je služil že v Avstro-ogrski vojski, slika, kjer na konju pozira v uniformi, visi pri točilnem pultu. Nanjo je silno ponosna. V času pred in med drugo svetovno vojno je bil čevljar in Minka se mu je pogosto smukala po delavnici. Ki je bila v majhni sobici hiše, danes nekaj sto metrov nižje od gostišča, in Danilo mi je nekoliko kasneje zaupal, da velikokrat na dvorišču nemo zre v njeni smeri. Najbrž je ostalo še veliko neizrečenih spominov.
Med drugo svetovno vojno je bil v njihovi hiši namreč štab in oče je partizanom izdeloval čevlje. Neko večer naj bi prinesli cele bale usnja in našteje nekaj partizanskih imen, ki se jih še spomni. A skoraj enako pogosto so jih obiskovali tudi nemški vojaki, zato ji je oče naročil, da se ga mora zmeraj držati za hlače. Ubogala ga je tudi, ko ju je mladi nemški oficir v spremstvu treh vojakov nasilno izgnal iz hiše ter ukazal odpeljati proti bližnjem pokopališču ob cerkvi. Ker je oče dobro govoril nemško, je naučil tudi Minko. Ta je oficirju zabrusila, da imajo partizani tudi orožje in ker se je oče kot bivši vojak nanj spoznal, je moral o njem poročati. S stavkom, da k njim prihajajo in odhajajo različni vojaki, oni pa ostajajo, ker tukaj živijo, pa si je oče najbrž rešil življenje. Minko spomin tako čustveno pretrese, da zajoče.
Tokrat se je pot pretežno vila po asfaltu in cesta ja pogostokrat prečkal kmečka dvorišča na katerih so se vame zaganjali spuščeni psi. Teh je bilo povsod zelo veliko. Dobro, da sem se znebil strahu pred njimi. Kot otroka so me namreč pogosto napadli in obgrizli. Šele, ko smo si omislili družinskega kosmatinca, sem spoznal njihov karakter, in po vedenju dobro ocenim, kaj imajo za bregom. Če druga ne zaleže, pač pograbiš kamen, za vsak primer spravljen v stranskem žepu nahrbtnika.
Kmalu po prečkanju glavne ceste v Zavodnjem sem prišel do zaselka Žlebnik pri Belih vodah, kjer je na tamkajšnji domačije padel slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj Karel Destovnik – Kajuh, ki se je leta 1943, star 21 let, pridružil partizanom na Dolenjskem ter postal vodja kulturniške skupine XIV. divizije. Kot komunist je verjel v zmago nad okupatorjem in pravičnejšo ureditev, ne nazadnje je kot eden redkih pesnikov za te ideale zastavil življenje. V partizanskih časih je napisal samo tri pesmi, med njimi Pesem štirinajste divizije, kljub nemogočim razmeram pa 18. novembra 1943, v na pol prepereli baraki v Starih Ogencah na Notranjskem, izzide njegova prva pesniška zbirka s sedemindvajsetimi pesmimi.
“Zakaj ne nosite v dlaneh
(Karel Destovnik Kajuh)
svojih src, ljudje?
Zakaj vam niso vpisane v očeh
vaše misli in želje?
Kajti prav v teh dneh,
ko je vsaka slutnja greh,
ko si vsak želi uteh
in skriva vsak po svojih se poteh,
prav v teh, prav v teh usodnih dneh
bi morali nositi vsi srca v dlaneh … “
XIV. divizja je bila v začetku januarja leta 1944 poslana iz Suhe krajine na Štajersko, da bi pridobila nova ozemlja, privržence in borce. A se je njen pohod, zaradi nenavadno ostre zime in velike sovražnikove premoči, spremenil v največjo epopejo slovenskega narodnoosvobodilnega boja. Po dnevih borb in prebojev, se je februarja na smrt utrujena nastanila na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju. Ko domačijo napade večja skupina nemških vojakov ter orožnikov, pod njihovimi streli pade tudi Karel Destovnik Kajuh. Leta 1953 ga kot edinega slovenskega kulturnika razglasijo za narodnega heroja.
Velik del poti sem tako tekel po označeni poti vojaškega pohoda XIV. divizije, ki me je zapeljala v sotesko Hudega potoka, mimo Mornove zijalke. Jame, v kateri so si bivališče našli prazgodovinski lovci, ki so že takrat uporabljali kamnito orodje, v njej pa so odkrili še druge kovinske predmete, antične novce in leseno bivališče.
Kmalu se je pot proti Smrekovcu začela strmo dvigati in me po nekaj dolgih ter ostrih zavojih pripeljala na Oslovsko goro do podružnice Svetega Križa. Na vrhu stojita dve cerkvi in kapelica, tako da je iz doline videti tri zvonike, ki sem jih zmeraj z občudovanjem opazoval, ko sem se vozil mimo teh krajev.
Prvo leseno kapelico s križem na Oslovski gori bi naj postavil kmet Sovinek, ki je na paši izgubil dva vola. Pastirji so ga iskali več dni in ga našli klečati pred smreko, na kateri je visel križ, ob njem pa sta bila tudi izgubljena vola. Leta 1840 je bila zgrajena cerkvica z lepim baročnim zvonikom. 1848 je cerkev prvič obiskal škof Slomšek in se prepričal, da je nova cerkvica premajhna. Leta 1857 so bila končana dela na drugi cerkvi. V cerkvi je še vedno tisti navaden, izrezljan leseni križ pred katerim so našli Sovinekovi pastirji izgubljenega kmeta in njegova vola.
Legenda o nastanku te božje poti pravi, da je konec 18. stoletja bližnji kmet Sovinek izgubil vola iz črede, ko se je pasla tod okoli. Pastirji so ga iskali več dni, nazadnje pa pogledali na Oslovsko goro, kjer je klečal pod veliko smreko, na kateri je visel križ, zraven pa sta stala vola. Križ je Sovinekov gospodar sprva vzel in obesil na svojo hišo, toda kot so ga opomnile sanje, je na gori kasneje zgradil leseno kapelico in vanjo vrnil najdeni križ. Od takrat je prihajalo na goro vse več ljudi molit in sčasoma so morali celo sezidati novo kapelico, saj se je po vsej okolici začelo govoriti o čudežnem križu. Prihajale so matere z bolnimi otroki in različni bolniki, širil se je glas o čudežih. Tako je nastala božja pot.
Če boste obiskali večjo cerkev in šli okoli njenega oltarja, boste za njim opazil kite las, ki so jih prinesla dekleta v zaobljubo, pa bergle, palice, kipe telesnih udov in živine ter vse polno votivnih podob. Nekatere so zelo stare.
Po hitrem in vratolomnem spustu iz Svetega križa sem prišel do manjšega zaselka, kjer me je domačin Alojz napotil do izvira zdravilne vode. Pred tem sva poklepetala in povedal mi je, da po poti, ki vodi mimo njegove hiše, že več let hodi veliko, predvsem tujih pohodnikov. Tudi letos je videl večjo skupino iz Avstralije in med njimi naj bi bil tudi Neil, sin Ralpha Churcesa – Vrana.
Ko se posloviva dobim sporočilo, da se mi bo na Golteh pridružil prijatelj Jernej Donik. Eden izmed letošnje okrepitve in gonilna sila ter prinašalec svežih idej v ekipo Aktivni smo, ki organizira največji Štajerski dogodek za trail tekače Pohorje Ultra trail, katerega ambasador sem že tretje leto zapored. Jernej mi je izdelal tudi GPX sledi, ki sem si jih po etapah razdelil in naložil v uro. Bile so neverjetno natančne, tako da na poti nz navigacijo in orientacijo nisem imel posebnih težav. Tek v družbi zmeraj hitreje mine zato sem bil novice vesel.
POVEZAVA DO MEDIJSKIH OBJAV.