Noč mineva na valovih dobrih in slabih trenutkov. Slednjim se bolj ali manj uspešno upiram. Pri vzponu na Croix du Bonhomme pošteno piha, zato pod vrhom oblečem vetrovko. Za odtenek je bolje, a ker čutim značilno prasketanje v grlu, se spet ustavim, snamem nahrbtnik in čez usta navlečem tubo. Postopek je dolgotrajen in to me jezi, saj je potem težko spet ujeti ritem. Pogledam v dolino za seboj, fascinantna kolona tisočerih mežikajočih lučk mi sledi v počasnem ritmu. Ura je kakšnih tri zjutraj, ko prispem na drugo stran, kjer naletim na osvetljen večji bivak in tekače, ki spijo na klopeh ob njem. Nekateri ga tudi zapuščajo, kar pomeni, da so spočiti in ogreti ter pripravljeni, da nadaljujejo pot.
Baterija v moji naglavni lučki pa počasi ugaša in jaz z njo. Spanec me namreč nesramno vabi, da se (mu) predam, saj na nogah v tekaškem ritmu vztrajam že devet ur. Pojavi se prva hujša slabost, ki je nisem vajen, in med vzponom na Col de la Seigne ne popušča. Očitno še zdaleč nisem osamljen v tem boju. Srečujem tekmece, ki, kakor da bi jih nekdo pometal, ležijo povsod ob progi. Spet me spomnijo na odlomek iz Vranovega leta v svobodo, ki opisuje, kako rešen zavezniški vojak, malenkost odmaknjen od skupine, ukaz za nujen premik prespi in kolona ga začne pogrešati šele ob naslednjem postanku, nekaj dvajset kilometrov naprej.
“Prvič nisem preštel prisotnih. Moj dober prijatelj Ken Carson je imel zdrav, trden spanec in je spal še naprej. Odšli smo, ne da bi ga opazili. Kmalu po sončnem vzhodu smo prišli do večje kmetije. Postregli so nam z obilnim, preprostim koruznim močnikom. Nato smo hvaležno polegli, kjerkoli smo našli kako mehko podlago. Zaspali smo kot ubiti, utrujeni ne samo zaradi telesne dejavnosti, temveč tudi zaradi prevelikega razburjenja. Bilo je krepko čez poldne, ko sem se prebudil. Takrat je nekdo že opazil, da Carsona ni, kar je potrdil tudi hiter pregeled čet. Videli pa so ga spati pod drevesom, ko so letala odmetavala tovor. Verjetno je v ranih jutranjih urah, ko smo odhajali, spal naprej. Nihšče izmed naših spremljevalcev ni znal nemško ali angleško. Nekako sem jim le dopovedal, da je eden naših ostal na spuščališču. Prosil sem, naj gre nekdo od njih ponj, mi pa ga bomo počakali tu. Vodja skupine je bil trdno odločen, češ, mi, če želimo, lahko počakamo, kjer smo. Časa za takšno zamudo ni. Ni jih skrbela Carsonova varnost. Našel bo pot do bližnje naselbine, prav gotovo prijateljske. Lahko ga sicer zajame sovražna patrulja, vendar je to malo verjetno. Imajo pač svoja povelja in bodo morali v mraku naprej. Bilo je jasno, da ne morem storiti ničesar.”
Odlomek iz knjige Vranov let v svobodo, avtorja Ralpha Churchesa
Novo jutro, nov dan
Ob dveh krajših odmorih, ki sem ju kot fakir na hrapavi skali odremal sede, končno dosežem vrh in se trudim, da na tej visoki italijanski meji ne bruham. A očitno smo še vedno naravnana na naravno budilko, saj sem ob pogledu na sončni vzhod hipoma prerojen. Še sreča, saj je potka, ki se spušča do naslednje postaje, precej nevarna in na posameznih odsekih dokaj tehnično zahtevna. Odločitev, da prvi del proge pretečem v Salomonovih copatih S-Lab Ultra 2, se tako izkaže za pravilno. Nudijo namreč odlično stabilnost, dober oprijem ter blaženje udarcev, zato so noge, ki še niso tako zelo utrujene, v tem trenutku zadovoljne. V prehodu svetlobe se odpira čudovita kulisa s pobeljenimi vrhovi Mont Blanca v ozadju in zeleno, z vodo preplavljeno dolino Lac Combal pod nami, ki jo skupaj s kontrolno točko in okrepčevalnico dosežem v dobri uri. Pogrejem se s toplo juho iz ženinega darila za petdeseti rojstni dan, aluminijastega lončka s posvetilom Nemogoče je samo beseda. Postrežem si še z nekaj slanimi krekerji in koščkom kruha, salamo, sirom in pretežno nezahteven ravninski tek po dolini me zamakne v razmišljanja o stvareh, ki jih že dolgo premlevam.
Ujetnik ljubezenskega trikotnika, simbioze, odvisnosti?
Kakšen mesec pred odhodom v Francijo, ko sem se med pripravami umaknil v samoto Pokljuških gozdov, sem ugotovil, da sem spet na prelomni točki. Ob zavedanju, da mi čas nezadržno polzi skozi prste, v sebi pa že nekaj časa bijem bitko, stojim na razpotju tisočih vprašanj. Razdvojen med športnimi dosežki in projekti, družino, službo. Vse tri namreč nujno potrebujem. Tek je kot življenje. Že vsak daljši trening, epizoda zase. Ker telesa ne spoznaš, dokler ga ne potisneš do roba, se na tekmovanjih ter v stiku z naravo najbolj približam sebi. In športni projekti so kot kisik, brez katerega ne bi preživel. A tudi življenja brez družine si ne predstavljam. Ker je moje varno sidrišče, oporišče, ot(r)ok ljubezni, kjer si ližem rane, se spočijem Je moje brezkompromisno ogledalo, v katerem velikokrat vidim tudi česar ne želim, pred čem bežim. Predvsem, kako malo pozitivne energije ji vračam, medtem ko iz nje nenehno kot vampir sesam svežo kri, ki me napaja in bogati. Včasih je val uničevalne depresije v meni celo tako močan, da za nekaj dni popolnoma zastrupi(m) vse naše odnose. In zdi se, da tako prekleto malo truda vlagam v to, da bi ta del, ki nas poškoduje spremenil. Enostavneje se je obrniti proč, zamižati ali se braniti z vsemi topovi in potem zapreti vrata svoje školjke ter (po)čakati, da nevihta mine in se življenje (samo?) utiri v rutino.
