Dežela backov
Kot vedno mi iz ozadja kljuvajo neprijetna vprašanja in dvomi, ali sem pripravljen, bom zmogel dolgo pot, mi bo uspelo preteči do vseh kontrolnih točk v določenem času, imam dovolj hrane in pripravkov za pijačo, kako se bo odzvalo telo na visoko relativno zračno vlago? A bolj kot se sprašujem, manj mi je jasno, odgovori bodo seveda prihajali šele sproti, na poti. Kljub izkušnjam, ki sem jih nabral na ultra trailih, vsaka tekma še zmeraj ostaja edinstvena uganka, telo pa iz mesa in krvi, vsak dan malo starejše, vsak dan nekoliko drugačno. Tako se bo treba prepustiti intuiciji in iskati prilagoditve, kar je, nenazadnje, čar teh podvigov.
Samo premikaj se…
Po prvi neuspešni “miljarci” lani aprila, se mi je vendarle posvetilo nekaj univerzalnih zakonov. Predvsem, da je najbolj pomembno, kako si pripravljen, saj na tem v celoti stoji ali pade psihološka stabilnost. Z bolečinami in odporom telesa se tako ali tako zmeraj srečaš, večina že v prvi polovici, vztrajanje ter umetnost, da jih sprejmeš kot sestavni del dirke, pa odloča, kdo bo v cilju zmagovalno dvignil roki. Ob spominu na počutje ob 88 kilometru, kjer sem tedaj odstopil, se zato danes zgolj nasmehnem, občutek, da ne morem več hoditi, kaj šele teči, pa v intervalih potrpežljivo premagujem do konca. Samo premikaj se, si rečem, in se bo zgodilo kot je treba.
Še to – če bi moral Angleže ponazoriti z živaljo, bi bila to zagotovo ovca. Tukaj jih je namreč ogromno, v skoraj 150 različnih modelih in vse drugačne od naših, na krajših nogah, z gostejšo dlako. Izvem, da gre za pasmo Southdown, ki to območje naseljuje že od leta 1300. Prilagojene na specifične klimatske razmere, se ob dežju stisnejo skupaj, ob soncu razpršijo na vse konce. In več kot očitno so vajene ljudi – mirno prežvekujejo travo, ležerno buljijo okoli sebe ter si o nas najbrž mislijo svoje. Sumim celo, da je tudi v njihov genetski zapis, kot pri lastnikih, začrtan večvrednostni kompleks. Čeprav se slednji za vsako malenkost, pa čeprav je ne zakrivijo sami, zelo vljudno opravičijo. Znameniti animirani film Bacek Jon, ki živi na tradicionalni, majhni kmetiji Mossy Bottom, na območju severne Anglije, je tako njihova samoironija.
Dežela pa kot na fotografiji s kičastega turističnega prospekta. V mislih imam obalo na jugozahodu, ki se razteza med Poolom in Exmouthom v prevladujočih odtenkih globoko zelene, modre ter zemeljsko rdeče, z nešteto različnimi pticami, ograjenimi pašniki, ob ovcah in kravah pa čebele in čmrlji, ki na prostranih pobočjih posedajo na pisanih cvetovih. Eden je kar mojo, z gelom prepojeno zadnjico, zamenjal za sladki nektar ter me pošteno pičil. Ponoči pa še morje zajcev (na srečo ne belih) in spečih krav s široko odprtimi svetlečimi očmi, ki jih zlahka zamenjaš z odsevniki za označevanje poti.
Brez dvoma – tokratni trail je bil eden najlepših: slikovit, tehnično srednje zahteven, z odmiki in vračanjem v čudovita obmorska mesteca, kjer vrvi turistov.
