Tišina, privilegij noči
Z nočjo je prišla še ena dragocena stvar, ki jo v življenju neprestano iščem – tišina. In spomnim se prve puščavske avanture, Marathona Des Sables v Peruju, ko sem se srečal z najbolj nemo pokrajino na svetu, puščavo, v njeni monotoni neskončnosti pa ni bilo niti sledi človeškega hrupa. V globini vsakega zrna peska sem čutil tišino, da so me z(m)otili celo moje dihanje, srčni utrip, udarci nog ob podlago ter skorajda še zapiranje in odpiranje utrujenih vek, obribanih od peska. Počutil sem se nekako prerojen v tej novi dimenziji. Na misel mi je prišlo, da v realnem življenju v bistvu ves čas bežimo od nje, namesto da bi se zatekli v njen varen objem. V nas same. In kako dobro bi bilo imeti gumbek s katerim bi enostavno izklopil zunanji svet in bi lahko bili sami s svojimi mislimi. Ker ure in ure ni bilo nikogar s katerim bi se lahko pogovarjal, sem lahko prisluhnil samogovoru. Končno sem se počutil živ, tukaj in zdaj, neobremenjen s prihodnostjo in preteklostjo. Čutil sem, da živim polno, da sem prisoten. Takrat sem v dnevnik zapisal, da me je puščava za zmeraj spremenila. Da začenjam ceniti preproste stvari: vodo, hrano, kotiček za počitek, človeško bližino. In doma velikokrat ležim v postelji ter si skušam priklicati tisti občutek popolne spokojnosti, ki sem se ga takrat, nevajen takšnega privilegija, celo nekoliko ustrašil. A ne gre. Ne znam odklopiti množice zvokov, ki nas obkrožajo. Potreboval bi veliko vaje in discipline. Najbrž je v naši naravi, da smo nenehno na preži. Čuječa bitja, obdarjena s številnimi instinkti in nagoni, ki delujejo celo, ko spimo, ter se mi avtomatsko sprožijo tudi med nočnim blodnim tekom, zato se jim prepustim, da me peljejo v zgodnje jutro, ki bo spet zmotilo le nekaj ur trajajočo tišino.
Na vmesni postaji za prevzem in zamenjavo opreme, ki sem jo dosegel še pred temo, nekaj ur nazaj, sem končno lahko vzel kapo s ščitnikom, čeprav nekoliko sramežljivo jutro napoveduje oblačen dan. Tako je tudi nejevolja zaradi zgrešenih postaj in dodatnih kilometrov ter nespametne poteze, preteklost. Utripajoče lučke ribičev, tek po labirintu lesenih mostičkov skozi močvirje, preskakovanje neštetih lesenih vrat pašnikov, tavanje po dolgi kamniti obali pa se kot raztrgani in nepovezani koščki počasi povezujejo v slow motion movie, ki mi da vedeti, da niso bile sanje. Na postaji, ki jo zjutraj po dolgem iskanju le najdem, si privoščim črno kavo in malenkost daljši počitek od načrtovanega. Umirjam misli in jih usmerjam v zadnjo četrtino proge, ko skozi vrata butneta mlada, energična Angleža, ki sta na poti šele nekaj ur, barva štartnih številk namreč izdaja krajšo, 100 km različico Jurrasic Coasta. Izkoristim priložnost in ju nagovorim, če lahko tečem z njima, saj kot domačina najbrž dobro poznata pot in tudi moj tempo bo v njuni družbi zagotovo boljši, tako kmalu zagrizemo v prvi klanec. Z globokim vzdihovanjem in preizpraševanjem, kaj jima je tega treba, sta me nasmejala skorajda na vsakem koraku, ter se zarotniško muzala, ko sta mi ponudila protibolečinske tablete. Eno sem res vzel, a prej zato, da jima ne bi pokvaril veselja, kot iz potrebe, medtem ko sta sama po grlu spustila zagotovo vsaj tri “bombončke”, kot sta jih poimenovala. Nekako sem jima sledil do zadnjih petnajstih kilometrov, ko me je izčrpanost že pošteno načela, zato sem spet nekoliko popustiti ter ostal sam.
