South West Coast Path ali 1000 kilometrov kraljeve dediščine
Kot samoumevna rutina, brez posebnega čudenja, pompa ali zavedanja, da se dogaja kaj velikega in posebnega, sem ob sončnem vzhodu, ki so ga na drugem koncu mesta iz povsem drugačnih razlogov za spremembo pozdravljali mnogi, zapuščal Maribor. Hitro sem se pomešal med potnike avtobusa, ki so med tem obredli že pol Evrope, ter pomečkanih obrazov zrli v nov dan. Prenosni telefoni so res postali naši sestavni deli, ugotavljam, ko gledam, kako zavzeto buljijo v naprave, in tudi sam sem postal njihov suženj. A kmalu bom na off vsaj za trideset ur, ko se bom spet prepustil iskanju smisla življenja. In čeprav na površju najbrž ni videti notranjega plimovanja, se s strahospoštovanjem podajam na neznana območja, tako geografsko kot osebno. Zgolj presenečenja so namreč tista, ki ponujajo izzive na evolucijske in civilizacijske prilagoditve. Ko prispemo na Dunaj se ne morem načuditi, koliko vesoljnih let so sosedje pred nami. Čeprav nas loči le nekaj kilometrov, je bila Titova roka očitno dovolj močna in težka, da smo se veliko bolj navezali na naše južne kot severne brate ter z njimi posvojili še moto, ležerno je moderno. Česar si na glasno nikoli ne priznamo, še najmanj, ko žalostno mahamo za “švicarskim vlakom”, ki je nepreklicno odpeljal mimo, čeprav smo tako marljive, pridne, disciplinirane mravljice, ki le tu in tam “hvataju krivine”, ali (po)gledajo čez prste, ko pri lovljenju bližnjic zasačijo drugo mravljo. Avstrijci imajo močne kave, to mi je všeč, saj bom potreboval dozo, ki me bo dolgo držala pokonci. Premik iz cone domačega udobje se bo danes zvečer namreč končal v otoškem mestecu Bournemouth, kjer me ob zori naslednjega dne v Sandbanksu čaka prečenje zaliva s trajektom do Shell Bay National Trust Car Parka, tokratno potovanje pa se bo sklenilo s 170 kilometrsko obmorsko stezo, ki je del 1000 kilometrske obalne poti South West Coast Patha. V začetku sedemdesetih so jo iz mnogo krajših, postopoma sklenili v najdaljšo nacionalno pot. Tako je zdaj redna gostja seznamov najboljših svetovnih sprehajališč, prvotno pa je služila obalni straži, ki je v zalivih patruljirala za tihotapci in med seboj komunicirali s svetilniki na strateških točkah. Skupaj z osemdesetimi, pretežno Angleškimi tekači, bomo tako v 36 urah skušali 100 milj dolgo potovanje zaključiti v mestu Exmouth. V zalivu, ki je znan po številnih fosilnih ostankih, zato tudi ime Jurassic coast. Upam le, da ne bomo naleteli na kakšnega spečega Spielberovega T-Rexa, ki se je zaradi trenutnih (ne)ugodnih klimatskih razmer pregrizel čez debelo jajčno lupino in za skalami preži na žilavo tekaško pojedino.
