Nekaj dejstev o tem zakaj reči mleku in mlečnim izdelkom NE

Svetovna proizvodnja mleka se giblje pri številki sedemsto tisoč miljonov ton na leto. Strokovnjaki še zmeraj svetujejo, da naj se mleko in/ali mlečne izdelke vključi v jedilnik vsak dan. Priporočajo celo dva do štirje tovrstne obroke na dan. Vendar, ali gre zaupati velikim koorporacijam, ki stojijo za vsem tem in jih žene zgolj želja po kapitalu?

Vsi vemo, da je kajenje škodljivo in če bi bilo tako enostavno, če bi vsem res šlo za zdravje ljudi,  bi vse tovarne cigaret že zdavnaj (po)zaprli. Toda ker kapitalu ni mar za zdravje ljudi, saj se največ služi ravno na njihovih boleznih in ker bi ob takšnem koraku izgubilo delovna mesta na milijone ljudi, bi se “sistem” najbrž porušil. Zato se tovrstna “simbioza” vzdržuje že leta in se bo vzdrževala še naprej.  Enako je pri mleku, predelanih žitnih izdelkih, sladkorju…

Toda ali je mleko res zdravo in ali ga je res sploh treba vključevati v našo prehrano?

Moj odgovor je NE. Zdravo razumsko gledano, človek potrebuje mleko zgolj v prvem letu svojega življenja in to le od svoje vrste – torej človeško mleko.  Mleko katerekoli živali se bistveno razlikuje od človeškega, tako po sestavi kot po funkciji, ki ga ima. Funkcija živalskega mleka je, da se žival čipmrej postavi na noge, da zraste in se okrepi, saj se bo le tako lahko lažje branila pred plenilci. Torej njegova primarna funkcija je, da zagotovi čimhitrejšo telesno rast in razvoj.  Pri človeškem mleku pa je zgodba bistveno drugačna. Ta mora zagotavljati predvsem snovi za hiter razvoj možganov, zato je pri človeških otrocih telesna rast, naspram živalskih mladičev, bistveno počasnejša. Potem se pojavi še vprašanje ali ima človeško telo sploh encime, ki lahko prebavijo mleko? Encim za razgradnjo laktoze je aktiven pri vseh dojenčkih in majhnih otrocih. V prvem letu otrokovega življenja je laktoza, prisotna v materinem mleku, eden najpomembnejših virov energije, pri odraslih pa uživanje laktoze nima posebne prehranske vrednosti. Naši daljni predniki v odrasli dobi niso uživali mleka, je po prenehanju dojenja aktivnost encima upadla, kar je danes marsikoga privedlo do laktozne intolerance oz. nezmožnosti razgradnje laktoze na enostavne sladkorje (glukozo in galaktozo). Ker nerazgrajene laktoze naše telo ni sposobno vsrkati jo uporabijo bakterije v debelem črevesju kjer pri razgradnji nastaja večja količina plinov in vnetnih procesov. Ti pa kasneje do raznih lažjih ali težjih bolezenskih stanj.