ZAKLJUČEK

Če povzamem vse tri prispevke, kjer sem predstavil terapijo s pomočjo hiperbarične kisikove komore in njenih učinkov,  izkušnje, ki sem jih dobil ter informacije strokovnega tima z izmenjavo izkušenj  drugih uporabnikov, lahko z zagotovostjo trdim, da imajo terapije s kisikovo hiperbarično komoro veliko pozitivnih učinkov na um in telo. Ker me kot športnika zanima le določen del teh vplivov, se bom osredotočil zgolj na njih.

SPROSTITEV – RELAKS

Terapija s kisikovo komoro je zelo sproščujoča iz različnih vidikov. Že to, da imamo na voljo dobro uro samo zase, brez zunanjih motečih faktorjev je neke vrste odklop. Temperaturo v komori si lahko izberemo sami in je ves čas enaka.  Priporočljivo je, da smo oblečeni v udobna oblačila. Med terapijo lahko poslušamo tudi poljubno glasbo, najbolje s slušalkami, saj lahko koga (z)moti zvok delovanja kompresorja za zrak. Ker je redkost, da lahko dihamo skoraj 100 odstotni kisik, se osredotočite na globoko in enakomerno dihanje. Tako boste optimalno izkoristili pozitivne učinke delovanja komore. Da si bo počitek privoščila tudi “glava” je najbolje, da se ne borite s spancem ampak se mu raje kar prepustite :-).

PRAVILNO DIHANJE

Šele med peto terapijo sem se zavzel in poglobil v dihanje. Ugotovil sem, da diham zelo globoko, počasi in sproščeno. Ko sem začel spremljati še uro, sem ugotovil. da naredim v eni minuti zelo malo vdihov in izdihov. Brez posebnega napora in osredotočenosti , pravzaprav samodejno, sem naredil tri do štiri vdihe in enako število izdihov na minuto. Ko sem se dihanju posvetil, pa mi je v časovnem obdobju štirih minut uspelo skupaj vdihniti in izdihniti zgolj osem krat. Torej en vdih in en izdih na minuto. Res je, da sem moral vdihe razdeliti na nekaj krajših vdihov, a zraka vmes nisem spuščal nazaj. Tudi pri izdihih sem taktiko ponovil. Pri dveh vdihih in izdihih na minuto, sem lahko povsem “naravno” dihal, ne da bi temu posvečal posebno pozornost (razen štetju in spremljanju ure). Tako lahko z zagotovostjo trdim, da nas redna uporaba komore sčasoma nauči pravilnega, globokega dihanja s prepono. Večina ljudi namreč diha zelo plitvo in zgolj s zgornjo tretjino pljuč.

OBNOVITEV – REGENERACIJA

Učinki hiperbarične kisikove komore so najhitrejši in najopaznejši pri regeneraciji in splošno dobrem počutju že po nekaj terapijah. Meni recimo so zadostovale tri. Po izmerjenih rezultatih na treningu se je organizem zelo dobro in hitro vzpostavil v ravnovesje.  Kisik ima očitno na organizem res zdravilni učinek zato priporočam, da si preberete še prispevek o vlogi kisika v telesu, avtorice Adriane Dolinar.

DOBER NASTOP – PERFORMANCE

Zanj je seveda “krivih” več faktorjev, ki so se istočasno poklopili. Prvi je izguba teže. Po zaključku SPP2020 sem namreč izgubil dobra dva kilograma. Sicer sem kilogram v naslednjem tednu po vrnitvi pridobil, a imam še vedno kilogram in pol manj, kot pred štartom SPP-ja. Težo obdržujem kljub temu, da nisem naredil nobenih sprememb v prehrani in treningih. Po vsaki intenzivnejši tekmi ali preizkušnji kot je bila SPP2020, se ob dobri regeneraciji, ki traja različno dolgo (odvisno od dolžine pretečene proge, intenzivnosti oz. napora, ki smo ga vložili, stanja metabolizma, hormonskega ravnovesja, genetike…), prag naše forme malenkost dvigne. Dobra regeneracija je seveda ključnega pomena in menim, da je nanjo v veliki meri vplivala prav kisikova komora. Ne samo da se je organizem zelo dobro obnovil, tudi sam postopek vzpostavitve ravnovesja je stekel dosti hitreje kot običajno. Če seštejem čas za regeneracijo, ki ga ob določenih spremenljivkah s pomočjo algoritmov izračuna športna ura (Suunto 9 BARO), bi moral po zaključku SPP-ja počivati 717 ur ali slabih 30 dni. A že po sedmih dneh počitka, v katerem so bili trije zaporedni obiski komore, so izmerjeni rezultati na treningu pokazali, da sem formo, ki sem jo imel pred nastopom na SPP2020, celo izboljšal. Kot sem že v člankih omenil se je mišična utrujenost, ki je (tudi) posledica nezadostne oz. prepočasne oskrbe s kisikom, pojavila veliko kasneje kot običajno. Tudi temu pojavu pripisujem ugodne učinke komore. Krvničke so namreč pri zdravem človeku že pri običajnem pritisku polne kisika in ga več ne morejo sprejeti. Dihanje čistega kisika pod zvišanim tlakom v hiperbarični komori pa povzroči močno povečano količino kisika v arterijski krvi, predvsem zaradi povečanega raztapljanja v krvni plazmi. Tudi zakisanosti mišic nisem občutil. Pri visokih obremenitvah se namreč v aktivnih mišicah kopiči mlečna kislina ali laktat, ki omogoča premostiti razkorak med potrebo mišične presnove po kisiku in dejansko količino razpoložljivega kisika v mišici. Tega je bilo očitno dovolj, saj do procesa tvorbe laktata očitno sploh ni prišlo.

DRUGO

Vesel sem, da imajo podobne izkušnje s hiperbaričnimi komorami tudi nekateri drugi slovenski športniki. Med njimi tudi najboljša slovenska gorska tekačica Mojca Koligar.

Ali terapije s Kisikovo hipebarično komoro deluejo? – DEL 3

Da ne bi dajal zgolj nekakšna subjektivna opažanja, ki so lahko posledica placebo efekta in da test izpade čim bolj relevantno, sem se o tem, ali terapije s Kisikovo hipebarično komoro resnično deluejo, hotel prepičati še z izmerljivimi rezultati. Terapijo s komoro sem pričel izvajati četrti dan po zadnji etapi SPP2020 v intervalih: tri zaporedne dni uporabe in dan pauze. Za test oz. primerljive rezultate sem izbral tri, po dolžini, reliefu, hitrosti in razgibanosti terena različne proge, po katerih običajno tečem in tako primerjal izzide.

Kaj sem ugotovil?

Virtual challenge 35 PUT 2020, nedelja 6. 9. 2020

Samo sedem dni po moji zadnji etapi Slovenske planinske poti 2020 in tridnevni zaporedni uporabi komore, sva se z Alešem Novakom odpravila na 36 kilometrski trail v okviru Virtual challenge PUT 2020. Ta je speljan iz Slovenske Bistrice skozi Bistriški vintgar, mimo Črnega jezera, skozi strnjene pohorske gozdove do Koče Šumik in nato po soteski reke Lobnice mimo slapa Veliki Šumik ter skozi Pragozd Šumik do Ruš.

Dejstvo je, da je Aleš bistveno hitrejši tekač in da so treningi z njim zame zmeraj zelo naporni. Rekel bi, da pri njegovem 70 do 80 odstotnem vložku napora jaz delujem skoraj na maksimumu. Treninge redko zaključiva skupaj saj navadno že po 15-tih kilometrih začnem zaostajati. Aleš trenira tek že zelo dolgo in bistveno drugače. Njegovi treningi so bolj specifični za cestni oz. ravninski tek saj se nekajkrat letno udeleži tekmovanj v cestnih pol maratonih in maratonih. Veliko svojih treningov opravi na stadionu kjer ima natančno določene čase posameznih odsekov oz. dolžin, ki so zame znanstvena fantastika (beri nedosegljivi). Treninge teka kombinira še s cestnim in gorskim kolesom ter turnim smučanjem. Je štiri leta mlajši, kar tudi ni zanemraljiv podatek.

Tokratni trening je bil zame bistveno manj naporen, kot vsi najini skupni treningi do sedaj. Utrujenost v mišicah sem zaznal veliko kasneje kot običajno. Zaostajati sem pričel šele v zadnji četrtini proge. Pri hitrih, ravninskih delih nisem bil zasopel, prav tako ne na vzponih.

Na dolžini 36-tih kilometrov razgibanega in na trenutke tehnično zelo zahtevnega terena z 1.610-timi metri vzpona sem prišel na cilj s trinajst minutnim zaostankom za Alešem. Če primerjam svoj rezultat z rezultati lanskega tekmovanja, bi bil uvrščen nekje med 18-tim in 23-tim mestom. Seveda je pri tem treba upoštevati še nekaj spremenljivk: z Alešem poti nisva poznala in le ta ni bila označena kot na tekmi. Zato sva nekaj časa izgubila še z navigacijo, orientacijo in iskanju prave poti. Na poti ni bilo okrepnih postaj, zato sva vso pijačo, hrano, opremo in rezervna oblačila tovorila s seboj. Najbolj bistven dejavnik pa je seveda motivacija oz. tekmovalnost, ki jo se razvije na pravih tekmah in je čas zaradi njih bistveno boljši.

Ravninski regeneracijski (jogging) tek 7 km plus 6 X 100 m šprinta, torek 8. 9. 2020

Navadno imam to obliko teka v različnih odtenkih na urniku ob torkih in/ali petkih. V torek kot uvodni del v nov sklop vadb po nedeljskem dolgem treningu (ob ponedeljkih načeloma ne treniram, da dam telesu dovolj časa za počitek). V petek pa kot iztek in priprava na dva intenzivnejša treninga, ki sledita čez vikend. Takšen trening služi razbremenitvi mišic po napornem tedenskem sklopu, kratki šprinti pa njihovi aktivaciji, boljši cirkulaciji in posledično hitrejši razgradnji strupov, ki nastanejo kot stranski produkti napora, ohranjanje njihove aktivnosti in izboljšanju tehnike teka. Moji časi na tej progi se gibljejo med 36 do 40 minut in povedo, da je povprečni tempo okoli 5:15 min na kilometer (šprinti so tukaj izvzeti).

Torkov ravninski regeneracijski (jogging) tek, ki je sledil nedeljskemu Virtual challenge 35 PUT 2020 in tridnevni zaporedni uporabi komore, je dal naslednje rezultate. Z isto stopnjo vloženega napora sem 7 kilometrsko progo odtekel bistveno bolj lahkotno in s časom 33:05. To pomeni, da sem imel povprečen tempo 4:43 minute na kilometer oz. dobre pol minute boljšega, kot običajno.

Tudi pri tem testnem teku nisem bil zasopel in do t.i pojava kisikovega dolga ni prišlo.

“Vsi vemo, kako zelo smo zadihani po koncu krajše in intenzivne obremenitve, čeprav že nekaj časa mirujemo. Toda zakaj? Kriv je kisikov dolg – količina kisika, ki je potrebna, da se po aktivnosti obnovijo zaloge obeh fosfatnih energijskih sistemov (kreatinfosfata (CrP) in adenozintrifosfata (ATP)) ter da se nastali laktat presnovi v sladkor ali vodo in CO2. Če aktivnost zaključimo s koncentracijo 10 mmol laktata v litru tekočine (to ustreza 35 gramov laktata v telesu), kar je tipična količina po desetminutnem tekmovanju v visoki coni napora, je za njegovo presnovo potrebnih nekaj več kot štiri litre kisika (Astrand, 2003). Zadihani smo lahko še celih deset minut, pojav pa je bolj izrazit po krajših, intenzivnejših aktivnostih. Največje vrednosti kisikovega dolga lahko izmerimo pri tekačih na 400 metrov, plavalcih na 100 metrov ter kolesarjih na 1.000 metrov.
Dihanje pa je lahko nekoliko pospešeno celo do 12 ur po naporu, kar gre pripisati anabolnim oziroma regeneracijskim procesom (EPOC; Excess Postexercise Oxygen Consumption, Reynolds, 2005).”

Grega Hočevar iz knjige Ustvarjen za gibanje

Trail tek 10 km (221 m vzpona), sreda 9. 9. 2020

Še ena zelo lepa trasa za katero bi lahko rekel, da na njej poznam že skoraj vsak kamen. Običajno na njej velikokrat testiram formo pa tudi stopnjo utrujenosti. Prvih 5 kilometrov, ki ponuja 177 m vzpona je težji od drugega dela, ki jih vsebuje zgolj 60. Zato se povprečni čas prvega dela proge giblje med 27-timi in 29-timi minutami. Drugi pa je za dobri 2 minuti hitrejši. Najboljši čas prvega dela proge sem zabeležil 4. julija 2020 in sicer 25 min in 10 s. Celotno progo pa sem pretekel v 48 min in 13 s kar pomeni, da sem za drugi del proge potreboval 23 min in 3 s. Od takrat, se temu rezultatu nisem uspel približati.

V sredo, takoj po obisku komore sem se odločil, da naredim še zadnji preizkus. Terapija v komor te globoko sprosti in iz nje prideš umirjen. Zato je zelo težko zbrati energijo in motivacijo za naporno fizično aktivnost. Sploh če gre za test, ko že v naprej veš, da bo aktivnost zelo intenzivna. Tudi ta test je pokazal, da sem z isto stopnjo vloženega napora kot običajno, progo odtekel bistveno bolj lahkotno. Za prvi del sem potreboval 26 min in 6 s, kar je sicer za slabo minuto slabši čas od mojega najboljšega rezultata, a dobro minuto boljši od povprečnih časov.

Za drugi del pa sem potreboval le 22 min in 15 s, kar pomeni, da sem izboljšal najboljši čas za slabo minuto oz. natančno 47 sekund. Skupen čas nanese tako 48 min 21 s, kar je s primerjavo z mojim najboljšim časom slabši zgolj za 8 s. Tudi pri tem testu ni prišlo do zasoplosti in kisikovega dolga. Izboljšanje rezultata v drugi polovici proge si razlagam kot posledico kasnejše utrujenosti mišic oz. njihove zadostne količine oskrbe s kisikom.

Učinki terapij s Kisikovo hipebarično komoro – DEL 2

Kisikovo komoro so sprva uporabljali pri potapljaški oz. dekompresijski bolezni in ugotovili, da z njeno pomočjo lahko učinkovito zdravimo tudi nekatere druge oblike bolezni oz. bolezenskih stanj. Na primer za poškodbe tkiv, ki nastanejo po obsevanju, ko začne propadati drobno žilje, ob kirurški intervenciji in antibiotikih, pri bolnikih s kroničnim vnetjem kosti in kostnega mozga, pa tudi pri ranah, ki se slabo celijo. Kisik ima veliko ugodnih učinkov, zlasti če pride na področje, kjer je kisika zaradi slabe prekrvavitve premalo, kar pomaga pri procesu celjenja. Ima tudi učinke na bakterije, zlasti na anaerobne, ki ne marajo kisika in upočasni njihovo razmnoževanje ali proizvodnjo strupov. Vpliva tudi na izboljšanje obrambnih sposobnosti belih krvničk in tako se le te lažje spopadajo z bakterijami. Pomembni so tudi učinki kisika na drobno žilje, kjer poteka izmenjava hranil in kisika med krvjo in tkivi. Kisik namreč ugodno deluje na plast celic, ki se nahajajo na notranji strani žil in ponovno vzpostavi dobro delovanje mikrocirkulacije.

Stranski učinki?

Kisik, sploh če je 100 odstoten je strupen in dlje ter pod večjim pritiskom ga dihamo, večji so njegovi neugodni oz. stranski učinki. Pod zvišanim pritiskom nastajajo, hitreje kot običajno, tudi kisikovi prosti radikali oziroma reaktivne kisikove spojine . Na možgane oziroma centralni živčni sistem lahko učinkujejo neugodno, kar lahko občutimo kot splošno slabo počutje, mravljinčenje, omotičnost, šumenje v ušesih in spremembe vida. Kisik lahko draži sluznico v pljučih in imamo po terapiji občutek “težkih pljuč”. Vendar so stranski učinki kratkotrajni in izzvenijo v dnevu ali dveh, ko končamo s terapijo. Najpogostejše težave se pojavljajo z izenačevanjem pritiska v ušesih in obnosnih votlinah, lahko nas začne tudi boleti bobnič. S pogovori z različnimi ljudmi, ki komoro redno uporabljajo, sem prišel do zaključka, da kisik v bistvu pospeši razvoj neke že obstoječe bolezni ali bolezenskega stanja in z razstrupljevalnim učinkom pomaga to bolezen hitreje pozdraviti. Torej, če se nam že dalj časa pripravlja kakšen prehlad, zaradi oslabljenega imunskega sistema in dolgotrajnih mikro vnetij, se zna zgoditi, da se bo ta prehlad takoj po terapiji razvil in zaradi ugodnih učinkov kisika, tudi hitro izzvenel.

KDO OD SVETOVNIH ZVEZDNIKOV UPORABLJA HIPERBARIČNO KOMORO ZA TERAPIJO IN KAJ O NJEJ POVE STROKA

• Plavalec Michael Phelps za regeneracijo in kot del priprave za Olimpijske igre
• Manager, sodnik resničnostnih šovov Simon Cowell za pomlajevanje
• igralec Keanu Reeves si je z njo pomagal pri nespečnosti
• številni zvezdniki NFL lige ameriškega nogometa (Rashad Jennings, Georgia Bulldogs Benjamin Watson in Hines Ward, Atlanta Falcons QB Matt Schaub, RB Reggie Bush, Steelers LB James Harrison in Tim Tebow) za hitrejšo regeneracijo
• motivator, predavatelj Tony Robbins za regeneracijo in več energije
• nogometaši kot David Beckham in Cristiano Ronaldo pri skrajševanju časa okrevanja po športnih poškodbah.

V pogovorni oddaji na Mayo Clinic Radiu sta se z gostom Dr. Paulom Clausom, nekdanjim direktorjem medicinskega programa hiperbarične in višinske terapije na kliniki Mayo pogovarjala Dr. Thomas C. Shives in Tracy McCray.

Kaj je kisikova hipebarična komora in kako deluje – DEL 1

Nemški znanstvenik Otto Heinrich Warburg je leta 1931 prejel Nobelovo nagrado za odkritje osnovnega vzroka za nastanek rakave celice. Njegova teorija se glasi:

»Če zdravi celici odvzamete 35 odstotkov njenega kisika, jo lahko v dveh dneh spremenite v rakavo. Vse normalne celice imajo absolutno potrebo po kisiku, tumorske pa lahko živijo brez njega. To je pravilo brez izjeme.«

Hiperbarična komora je valjaste oblike in dovolj velika, da se vanj vležeta odrasla oseba in otrok. Notranja temperatura, se lahko poljubno nastavi in je ves čas enaka. Meni je najbolj ustrezalo 21 stopinj celzija. Priporočljivo je, da smo oblečeni v udobna bombažna oblačila. V primeru, da nas v zebe, se lahko pokrijemo s pregrinjalom, ki ga dobimo ob vstopu v komoro. Ko se udobno namestimo lahko izberemo dve možnosti dovajanja kisika. Prva je z dvema cevčicama, ki gresta vsaka v svojo nosnico, druga pa s kirurško masko, ki si jo namestimo tako, da nam pokrije usta in nos. Jaz sem izbral slednjo. Z namestitvijo maske pričnemo takoj dihati skoraj sto odstotni kisik, ki ga v naravni atmosferi ni. Zrak, ki ga dihamo zunaj je namreč sestavljen iz različnih plinov. Zmes pa predstavlja oseminsedemdeset odstotkov dušika, enaidvajset kisika ter odstotek argona z ostalimi plini kot so ogljikov dioksid, neon, helij in vodik.

V hiperbarični komori se atmosferski tlak postopno (približno osem minut) povečuje do dva – ali trikratnih normalnih vrednosti. Manjše, enomestne komore, katero sem testiral, se v celoti napolnijo s kisikom. Obstajajo pa tudi štiri ali večmestne (npr. osemmestna, ki jo uporabljajo na Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani), ki pa se polnijo z običajnim zrakom, sto odstotni kisik pa se diha preko obrazne maske. Prednost večmestnih je ta, da je v komori lahko tudi medicinsko osebje, ki nadzoruje odzivnost uporabnikov. Pri nekaterih se lahko pojavi namreč strah pred zaprtimi in ustesnejnimi prostori ali pa imajo kakšne druge zdravstevne zaplete. Vrata se zatesnijo zgolj s tlakom. Tega ustvari zrak v komori in so brez tečajev ali drugih mehanizmov za zapiranje, ki bi lahko bili izpostavljeni obremenitvam pritiska. V času povečevanja tlaka v komori lahko začutite rahle bolečine ali neprijeten občutek v ušesih, ki ga odpravimo tako, da snamemo masko in na široko odpremo usta. Če to ne zaleže zapremo usta, se primemo za nos in skušamo uravnati tlak tako, da pihnemo skozenj. Sam sem imel nekaj manjših težav (rahla bolečina) z levim ušesom, tako pri dviganju kot spuščanju pritiska. Za izvajanje hiperbaričnih kisikovih terapij se ob kisiku torej uporablja tlak, ki je višji od atmosferskega. Posledice na človeško telo pa lahko primerjamo s potopom pod vodno gladino, ki so enake potopu do več deset metrov globoko. Zaradi povečanega tlaka in čistega kisika, ki ga v komori dihamo, se telo oskrbi z nekajkrat večjo, tudi desetkratno količino kisika, kot ga dobimo sicer.

Koncentracija kisika, raztopljenega v arterijski krvi je ob normalnem poteku izmenjave plinov v pljučih približno enaka koncentraciji v zraku. Raztopljeni kisik je le manjši delež vsega kisika v arterijski krvi. Večina kisika je vezana na hemoglobin, ki je že ob normalnih koncentracijah kisika v zraku skoraj popolnoma zasičen. Če je človek zdrav, so krvničke že pri običajnem pritisku polne kisika in ga več ne morejo sprejeti. Dihanje čistega kisika pod zvišanim tlakom v hiperbarični komori pa povzroči močno povečano količino kisika v arterijski krvi, predvsem zaradi povečanega raztapljanja v krvni plazmi. Človek lahko tako preživi brez rdečih krvničk, v katerih je hemoglobin. Prednost kisika, ki je raztopljen v plazmi, je tudi ta, da lahko doseže mesta, ki jih rdeče krvničke zaradi svoje velikosti ne morejo. Poleg tega je ta kisik življenjskega pomena pri stanjih, kjer so rdeče krvničke ali hemoglobin iz različnih vzrokov okvarjeni.

Testiral sem hiperbarično komoro OxyLife I, ki se nahaja v URBANI SPA Maribor