Ultra trail Cape Town 2022

“Vsakič, ko priženem telo do skrajnega roba in ko bi velika večina bržkone že poklicala zdravnika, stanje je namreč še najbolj podobno kolapsu, si skušam ta trenutek natančno zapomniti. Kasneje, ko bom analiziral počutje, izračunal porabo ter vnos kalorij, izmeril tempo posameznih odsekov in količino popite tekočine, preštel koliko elektrolitov, regeneracijskih praškov in soli sem vnesel, mi bo namreč prišlo še kako prav, da se bom iz storjenih “napak” lahko spet naučil kaj novega. Tudi tokrat, ko sedim na kontrolni točki CONSTANTIA GLEN in se po 72-tih kilometrih od izžetosti tresem, ob pogledu na hrano, ki se ponuja na stojnicah pa me sili na bruhanje, se borim z mislijo ali je tukaj konec agonije, ki me spremlja nekaj zadnjih kilometrov. Tekač, ki je prišel nekaj minut pred mano sedi zavit v folijo. V obraz je bled in potne srage mu mezijo iz por na čelu. Zdravnik mu meri odzivnost na svetlobo in krvni tlak. Njegove oči so ugasle in ne da bi ga vprašal vem, da se je tokratna njegova pot tukaj zaključila. Mogoče bo že v prihodnjih dneh prišel do spoznanja, da bi se moral samo odločiti in iti naprej. Čeprav se je seveda v tistem trenutku to zdelo nemogoče. Mogoče je to zanj prelomni trenutek iz katerega se bo še zelo veliko naučil.”

Ko ne moreš več teči z nogami, teči s srcem ali nova bitka z Rdečim vitezom

Opazil sem, da so z leti postali ti klici vse pogostejši, razdalje med njimi pa vedno krajše. Zato sem prišel do zaključka, da je tudi tek droga, ki se je hitro “navlečeš”. A ne samo to, tudi izzivi glede zahtevnosti terena, razdalje ter drugi specifični elementi, ki povečujejo napor, postajajo vse večji. 

Zatekanje v tišino in potapljanje vase pa, na žalost, prineseta tudi oddaljevanje od ljubljenih oseb. Saj poznate pregovor: “Daleč od oči, daleč od srca.”  In ko se po vrnitvi vsaj malo uglasimo, jih moja lakota po novi avanturi ponovno pahne v iskanje nove harmonije, ki se, kakor hitro se vrnem, seveda ponovno poruši. 

Tako že nekaj let kot novoletne lučke utripamo v ritmu prižiganja ter ugašanja in ne vem, kaj nam bodo ta nenehna prilagajanja na dolgi rok prinesla (ali odnesla?). A klic je zaenkrat enostavno preveč mamljiv, da bi se mu uprl. Tako se hkrati bojim in veselim dneva, ko ne bom več mogel teči z nogami in bom lahko tekel le še s srcem. A do tja je, upam, še daleč. 

. 

Ko (v Afriki) črnemu vragu zares pogledaš v oči

Cape Town je eno od treh glavnih mest Republike Južne Afrike, drugi dve sta Pretoria in Bloemfontein. Leži ob Atlantskem oceanu, nad njim se pne Table Mountain (Mizasta gora), kar daje panorami mesta značilno podobo po kateri je dobilo ime. Morje okoli Cape Towna je razvpito po slabem vremenu in južni rt Afrike je bil znan tudi kot »Rt neviht«. Zaradi zavetrnega zaliva, ki predstavlja naravno zatočišče pred prevladujočimi jugovzhodnimi vetrovi je bilo mesto strateško izbrano kot postanek za ladje na dolgi trgovski poti od Nizozemske do Indonezije. Nizozemski priseljenci so tako izpodrinili avtohtona plemena Kojkoj in San in uvozili suženjsko delovno silo iz Azije. Potomci teh sužnjev, znani kot Kapski Malajci, sestavljajo skupaj s potomci mešanih zvez med domorodci in belimi priseljencev posebno etnično skupino, ki jo imenujejo “obarvani”.

Prvi vtisi po obisku Cape towna so zelo mešani. Kontrasti so nenavadno močni in vidni na vsakem koraku. V isti ulici živijo popolni reveži in brezdomci v kartonskih škatlah ter petičneži v svojih nesramno dragih vilah z bazeni. Narkomani si podajajo igle, ki si jih “razkužijo“ z brisanjem v majico, policisti iz avtomobila pa jih samo nemo opazujejo. Ob pogledu na paleto spolnih, rasnih, verskih in drugih odsevov tega mesta, me spet prešine vprašanje o mojem obstoju tukaj in zdaj.

Če sta bili včasih glavni moški nalogi skrb in zaščita družine, je danes to floskula, ki prikriva naše služenje kapitalu. In za tega že dolgo ne delamo samo moški, tudi ženske, čeprav bi morda imele možnost ostati doma ter skrbeti za gospodinjstvo in vzgajati otroke, raje hodijo po pot karierne rasti, dokazovanja enakovrednosti v družbi, osebni rasti ter izpopolnitvi. Tako postajajo njihove frustracije vse večje, pritisk, stres in skrbi pa močnejši in pogostejši. V razpetosti med domom, družino, kariero in osebno rastjo, časa enostavno zmanjka. Njihovi visoki standardi in zastavljeni cilji pa na vseh področjih niso takšni, kot bi si želele. Tiste, ki se pretirano ženejo zanje, slej kot prej plačajo davek s pregorelostjo,zdravjem ali razpadlim partnerskim odnosom. In če se vrnem k zaščitniški moški vlogi družine, se mi poraja vprašanje: “Pred kom ali čim bi jo dejansko moral (za)ščititi?“