Ko smo letos prvič metali kovanec in usodi prepustili, da izbere destinacijo družinskega dopusta, je presekala “tradicijo” pohajkovanj po avstrijskih in italijanskih gorah. Kar je hkrati pomenilo, da moram poiskati alternativo običajnim pripravam na tekme, ki me čakajo v drugi polovici leta. Pred menoj je bila težka naloga, saj bi moral mesec pred pred nastopom na UTMB 2021 nabrati čim več višincev.
Sveti Vid
Pri iskanju rešitve sprva nisem bil preveč uspešen, saj je najvišji vrh na Pagu, Sveti Vid, visok zgolj 348 metri. V igri je bil seveda tudi naravni rezervat Štirovača na Velebitu, kar pa bi zahtevalo vožnjo z avtomobilom do Žigljena, od koder bi moral na trajekt za Prizno. Zato sem nekoliko spremenil načrt in se vrgel v iskanje tekaških poti na otoku, ki bi bile dovolj dolge, tehnično zahtevne ter razgibane. In naletel na pot z imenom Life on Mars, ki je na vzhodnem, popolnoma neobljudenem ter nenaseljenem kraku Paga, kjer vsako leto poteka tudi istoimenski trail tek.
Že po drugem obisku Svetega Vida (348 m) sem na STRAVI postal lokalna legenda. Kar pomeni, da vrh iz vzhodnega – strmega dela, redkokdo obišče. Pravo nasprotje pa je njena zahodna pot iz avtokampa Šimuni, po kateri se vsako jutro vali truma obiskovalcev.
Skale, nebo in morje
MARS ALI ZEMLJA?
Pokrajina, v katero dobesedno vskočiš že po slabih treh kilometrih teka, po poti ob obali ribiškega mesteca Metajna, te v trenutku prevzame. Nebo, morje in skale se mešajo v vseh odtenkih turkizne, modre in sive. Ko zapustiš plažo Ručica in se dvigneš do plezalne stene Stogaj, pa vstopiš v čisto drugi svet. Najprej te presenetita popolna tišina ter mir in če od tukaj naprej naleteliš na sočloveka, je to prava redkost.
Bele kosti pod belimi kamni
Po dobrih sedmih kilometrih prispeš do čudovite razgledne točke nad zalivom Slana, od koder se odpira pogled na Paška vrata in park Dubrava Hanzina s Svetim Vidom. Križ in ostanki kamnitih stavb, ki so zasute ter razmetane tam naokrog, pa tiho molčijo o eni največjih skrivnoti otoka. Ne, na žalost tukaj niso pristali Nezemljani, v neodvisni državi Hrvaški je bilo tukaj ustaško taborišče, kjer so leta 1941 pobili na tisoče Srbov, Judov in antifašistov. Koncentracijsko taborišče Slana je delovalo od junija do konca avgusta 1941, ko je bilo na zahtevo italijanskih vojaških sil zaprto. Lokalno prebivalstvo o tem molči in veliko je tega, kar je še vedno zavito v tančico skrivnosti.
Križ in ostanki kamnitih stavb, ki so zasute in razmetane tam naokrog, tiho molčijo o eni največjih skrivnosti otoka…,
Ko pritisne sonce
Po spustu do morja imaš na izbiro dvoje: ali plezaš v previsni steni in tvegaš “skok” v morje ali pa enostavno sezuješ športne copate in nogavice ter slečeš oblačila in zagaziš v morje. Ko sem se na pot podal prvič, sem izbral plezanje, ki pa ni niti malo lahko. Sploh, če nisi pripravljen. Zahteva namreč močne roke in ramena, pa tudi kakšne rokavice ne bi bile odveč. Na nekaterih delih, ki so previsni, boste namreč vso težo prenesli na dlani in takrat se vam bo jeklenica vanje pošteno zajedla.
Na srečo sta vmes dve skalni polici, kjer si boste lahko nabrali malo moči. Zato sem v drugo in tretjo raje izbral pot po morju, ki je veliko hitrejša in manj utrujajoča in za kratek čas sem se še osvežil, sa je od tukaj naprej peklensko vroče. Ko zabredeš v morje, to ne sega dalje kot do prsi, a priporočam, da vzamete s seboj plastično vrečo, v katero boste dali stvari, ki jih ne želite zmočiti (telefon, kamera, športni copati, nogavice…).
Začetek približno 100 metrov dolge plezalne poti nad morjem. Priporočam uporabo rokavic in PVC vreče, v katero lahko spravimo vse tehnične stvari, ki niso odporne na vodo (prenosni telefon, kamera, ura…)
Edina in zadnja voda na poti
Zloglasni zaliv Slana je najbrž dobil ime po solnih kristalčih, ki v svoji belini močno odsevajo na konrastnih črnih skalah, naslednji Sušac pa po izpostavjenosti soncu. Na poti namreč ni niti sledu sence, zato do sem sprazniš že kakšna dva bidona tekočine.
Do naslednjega zaliva Malin, potrebuješ še kakšnih 10 do 15 minut. A tam čaka izvir vode tik ob morju, ki ga izda tiho žuborenje ter zeleni pas rastlin, ki se vije nad njim. Svetujem, da se pošteno odžejate in napolnite rezervoarje. Pred vami je namreč še več kot polovica tehnično zahtevne poti, z nekaj strmimi klanci. Ves čas boste tudi izpostavljeni neusmiljenim sončnim žarkom.
Iz zahodnega dela kraka se povzpneš na njegov sredinski, najvišji del, od koder na njegovi konici zagledaš cerkev Svetega Krištofora. Če se želiš preizkusiti na daljši in težji poti, ki vodi ob obali, pa si cerkev celo ogledaš čisto od blizu. Ker pa pot ni označena si jo je dobro predhodno narisati na interaktivnem zemljevidu, jo pretvoriti GPS in naložiti v uro.
Velik del poti me je spominjal na puščavski avanturi MDS Peru in half MDS Fuerteventura. Le teren je bil veliko bolj robusten in grob. Zato je zahteval veliko mero koncentracije, saj skoraj z vsakim korakom tvegaš zvin gležnja.
Veliko bolj zelen vzhodni del
Že ob spustu na vzhodni del obale Paškega kraka ugotoviš, da je ta del veliko bolj zelen. Ko skoraj že dosežeš morje, se pot usmeri v peklensko vroč kanjon, kjer je treba dobro paziti, da ne srečaš kače. Iz kanjona kmalu prispeš na zelena pobočja z manjšimi samorastlimi nasadi oliv pod katerimi počivajo ovce in koze. Od tukaj naprej se monotona pot mogoče nekoliko vleče, a kmalu doseže kamniti zid. Ta poteka po celotni širini kraka, ob njem pa vodi pot, ki (za)pelje naravnost na izhodiščno točko v Metajni.
ŠE TEHNIČNI PODATKI IN ZANIMIVOSTI PO POTI
Paški trikotnik
Na vrhu Velo tusto čelo je nenavadni naravni fenomen – megalitski otisek v kamnu, znan kot Paški trikotnik. Ta kamniti »čudež« (gre za ravno površino posuto z zdrobljenim kamnom) se razprostira na okoli 300 kvadratnih metrih, pravilna oblika odtisa likalnika pa meri 32 x 32 x 22 metrov. Po raziskavi kamenin gre za več kot 12 tisoč let staro nerazrešeno uganko, ki jo mnogi povezujejo s pristankom neznanega letečega predmeta. Še posebej zaradi geoloških raziskav, ki so ugotovile, da so kamni znotraj Paškega trikotnika svetlejše barve kot kamni izven omenjenega področja in po izpostavljanju ultravijolični svetlobi, žarijo v rdeči barvi.
Najdaljša pot imenovana CHALLENGER po kateri poteka tekma Life on Mars je dolga 23 km in z 650 višinskimi metri na videz ne predstavlja posebnega izziva. Je tudi dokaj dobro označena in poteka predvsem po gorskih ter pohodniških poteh. Toda teren je izredno grob, robusten, nepredvidljiv in tehnično zelo zahteven. Nekaj kilometrov nas pot vodi tudi po peščenih zalivih, kjer se tla pod nami močno ugrezajo. Zato je napredovanje upočasnjeno. Na petem kilometru je treba krajši, približno 100 metrski odsek preplezati ali izbrati pot po vodi. Stena je dobro opremljena z železnimi klini, stopalkami in jeklenicami. Voda pa ne sega dalje kot do prsi in tla so prodnata. Med sedmim in devetim kilometrom je brezpotje, a je območje prehodno in potka vidna. Celotno območje je močno izpostavljeno soncu, kar dodatno oteži tekaški izziv.
