Med na LCHF in keto?!

Lahko. (Zakaj ne?!) A kot maščoba ni enaka maščobi, med ni enak medu. Predvsem pa ni sladilo, je zdravilo – bogata naravna zaloga encimov, vitaminov in mineralov. Toda zgolj in samo, dokler je surov.

Med ni sladilo, je zdravilo. Bogata naravna zaloga encimov, vitaminov in mineralov. Toda zgolj in samo, dokler je surov.

Dr. John McKenna v knjigi Naravne alternative antibiotikom navaja, da med uniči bakterije, ko iz njih povleče vodo, encimski inhibin pa glukozo in kisik spreminja v vodikov peroksid, znano dezinfekcijsko formulo. Kot pravi nutricionist Aajonus Vonderplanitz, ki je štiri desetletja preizkušal učinke surove hrane na delovanje prebave in zdravje človeka, »tako pomaga nadomestiti manjkajoče encime za  skorajda vse potrebe v telesu«. Vendar to velja ZGOLJ, ČE ŠE NIKOLI NI BIL SEGRET NAD 35,5 °C, ne med izločanjem iz panja niti med polnjenjem, pakiranjem, prevozom ali shranjevanjem.

Takšen nesegrevan, surov med poleg vode namreč vsebuje še vrsto pomembnih snovi, npr. kalcij, baker, silicij, železo, magnezij, mangan, fosfor, kalij, natrij in cink, aminokisline, beljakovine, rastlinske pigmente, aromatične sestavine, zdrave kisline, antioksidante, med drugim pinocembrin, ki se nahaja samo v medu, ter encime, kot so invertaza, diastaza, katalaza, inulaza, vsi ključni za pravilne kemijske procese v celicah. In  čeprav gre v mnogih primerih za snovi v sledeh, so za dobro prehranjenosti ter zdravje ključne, saj odločilno pomagajo pri prebavi in vsrkanju hranilnih snovi, zato je nesegret med, najbolje lokalni, pomembna komponenta najrazličnejših zdravilnih napitkov.

Zakaj je žličko medu na dan torej dobro “grešiti” tudi ob maščobni prehrani?

Diabetes

Leta 1929 je dr. F. G. Banting, odkritelj  inzulina, izjavil: “V ZDA je pojavnost diabetesa naraščala sorazmerno s porabo sladkorja na prebivalca, med njegovim segrevanjem ter ponovno kristalizacijo pa pride tudi do sprememb, zaradi katerih ta rafinirani izdelek postane nevarna zadeva.” Bolj ko je industrija izrivala med ter ponujala sladkor, bolj se je toraj razširjala sladkorna bolezen. Pred okritjem inzulina so homeopatski zdravniki namreč številne primere diabetes celo uspešno zdravili prav s surovim medom, bolnikom pa prepovedali uživati sladkor. Plemenski zdravilci so prav tako hitro prepoznali to povezavo ter bolnikom sladkor zamenjali z medom in v vseh, razen izjemnih primerih, je diabetes izginil ali se zelo zmanjšal. V telesu se 80–90% nesegretega surovega medu namreč spremeni v prebavne encime, ki delujejo na vse potrebe telesa, najbolj pa pospešijo prebavo beljakovin. Surov med je torej lahko celo nekakšen nadomestek inzulina in zato med “varnimi” visokoogljikohidratnimi živili tudi ob pretežno maščobni prehrani. Če ga znamo ustrezno uporabljati, seveda – po žličko na dan, kot zdravilo torej, in nikakor ne v obilnih količinah kot sladilo.

Debelost

Surov lokalni med pomaga tudi pri zniževanju pretirane telesne teže, če ta ni posledica previsokega kaloričnega vnosa seveda. Saj zmanjšuje napade nekontroliranega hrepenenja po nezdravih prigrizkih. Uživanje surovega medu torej res povzroči hiter energijski vnos, ki pa, v ustrezno majhni kolilčini, ustavi prekomerno naraščanje apetita in pospeši delovanje prebavil.

Črevesje in prebavila

Nesegret naravni med prav tako pomirja in zdravi prebavni trakt (za razliko od rafiniranega sladkorja, ki nima prehranske vrednosti in je zdravju škodljiv). V Indiji je splošno uveljavljeno prepričanje, da surov med okrepi šibko srce, šibke možgane in šibek želodec. Tradicionalno se ga uporablja za črevesna obolenja, saj zmore uničiti bakterijske okužbe. Predprebavljeni enostavni sladkorji pa v želodcu ne ležijo dovolj časa, da bi prišlo do fermentacije, ki privlači neželene mikroorganizme in lahko povzroča razjede ter druga obolenja. Takoj se vsrkajo in uporabijo, saj so predprebavljeni. Ker bakterije v nesegretem medu ne preživijo, zdravi želodec in črevesje. Ob tem je tudi živilo, ki alkalizira telo, zato se ga lahko uporabi za reševanje prebavnih težav pri pretiranem izločanju želodčne kisline. Deluje podobno kot sadje, ki v prebavnem sistemu, kljub prvotno kislemu pH faktorju, alkalizira prebavila. Pri slabosti in bruhanju, ko želodec ne uspe zadržati hrane, lahko surov med priskrbi energijo, pomembna hranila, občutek slabosti pa odpravlja mešanica z limoninim ali limetinim sokom. Po nekaterih podatkih celo pomaga odpravljati zaprtost.

Kri, slabokrvnost

Minerali v sledeh, predvsem železo in baker, ter enostavni sladkorji, v rednih manjših količinah, uspešno izboljšujejo sestavo krvi ter preprečujejo slabokrvnost.

Minerali za kosti, sklepe, nevrološki razvoj

Alkalizira telesne tekočine in tkiva pri revmatizmu, artritisu, demineralizaciji in deformaciji kosti ali nalaganju odvečnega kalcija v sklepe in deformacije sklepov.

Mišice

Pomaga uravnotežiti ravni mineralov in tako zmanjšuje pojav mišičnih ter vročinskih krčev, ki so lahko posledica pomanjkanja pomembnih mineralov, predvsem kalcija in magnezija, ter presežka drugih, npr. fosforja.

Odpornost

Imunski sistem krepi s pomočjo bogate zaloge encimov, ki hrano razgradijo na najmanjše snovi, uporabne v prebavi.

Alergije

Lokalno pridelan, z delci “domačega” cvetnega prahu, postopoma pomaga preprečevati sezonske alergije na lokalne rastline.

Nesegret, naravni med ima številne zdravilne lasnosti in pozitivne učinke na telo…
Posledice segrevanja

Segrevanje medu zgolj do do 37 °C povzroči izgubo skoraj 200 sestavin in tako postopoma postaja neprimeren. Pri 40 °C se denimo povsem uniči pomemben encim invertaza, pasteriziran, segret prek 60° C, pa je zgolj še nevarno gojišče bakterij in škodljiv.

Domače je domače

Slovenski med ima po večini zelo dobre zdravilne lastnosti, neredko celo boljše od določenih farmacevtskih zdravil. Nevaren praviloma prihaja iz tujine, saj je praksa večine slovenskih čebelarjev nesegrevanje ali segrevanje do 40° C.

Kako ločiti naravo od ponarejenega in lažnega

Da se z medom že pri segrevanju do 40 °C zgodijo bistvene spremembe, dokazuje njegova podoba. Surov, nesegret gozdni ali cvetlični med je praviloma že v nekaj tednih ali mesecih, odvisno od lastnosti cvetnega prahu in temperatur hrambe, gostejši. Večina vrst slovenskega medu tudi dokaj hitro kristalizira oz. se strdi, zato so ga nekoč imenovali strd. Rok trajanja pravilno hranjene strdi je neomejen in lahko zaradi močnega antimikrobnega delovanja zdrži desetletja.

Pasteriziran oz. skuhan med pa izgubi kristalno sestavo in ostane tekoč. Če med v nekaj mesecih do enega leta v dokaj hladnem prostoru torej ne kristalizira, je to lahko znak, da je bil toplotno obdelan. Upoštevati pa moramo tudi vrsto: nekateri kristalizirajo prej, drugi kasneje. Čebelarji vedo, da zelo počasi kristalizira npr. akacijev med; ta lahko ostane tanek in tekoč dlje časa, tudi dve leti. Prav tako je lahko kljub hladnemu prostoru dlje tekoč hojin med. Večina slovenskega medu pa je cvetličnega, lipovega, kostanjevega in gozdnega, ki navadno kristalizira že v nekaj tednih. Čebelarji opozarjajo, da mora med kristalizirati enakomerno, sicer imamo verjetno opravka s ponarejenim, v katerega so dodajali sladkor, morda aditive, sladkorne sirupe. Enakomerna kristalizacija pomeni, da v še neodprtem kozarcu ni pasov tekočine in različno velikih kristalov, prav tako je slab znak, če se na vrhu sicer strjenega medu nabere oz. izloči tekočina. V tak med je poleg narave prav tako verjetno posegal še kdo, ki je želel nekoliko več zaslužiti. Surovega nesegretega medu namreč ni mogoče potvoriti.

 

Za vse informacije s prve roke o medu v keto prehrani, pa še link: https://www.drberg.com/blog/the-health-benefits-of-honey

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja