Le človek, ki tvega je svoboden

Še v popolni temi sem se pognal zadnjim 35–tim kilometrom naproti. Bilo je dokaj hladno. Najbrž zaradi zgodnje ure in bližine reke. Verjetno sem mraz tudi bolj občutil zaradi neprespanosti in utrujenosti, ki je bila posledica že več kot 250-tih pretečenih kilometrov. Še vedno sem premleval najin pogovor z Mirom, ki sva ga imela pri zajtrku. Počutil se je odgovornega in krivega za zaplet iz prejšnjega večera. Imel je slabo vest, kar je izviralo najbrž že od začetka najine poti, ko sva ostala sama in brez avtodoma. Ni me hotel pustiti na cedilu in ponoviti Davidove napake. Zato je dvojno težo bremena prevzel nase. Ves čas najine avanture je bil moja desna roka. Sam za vse. Želel si je, da bi bil moj popolni pomočnik, brez napake. A na določene stvari enostavno ne moremo vplivati. In kar se je zgodilo prejšnjo noč je pač zaporedje nesrečnih dogodkov za katere davek sicer plačujem sam, a zagotovo ne gre iskati krivca v Miru, ki je vse kar je počel, delal po svojih najboljših močeh. Zagotovo bi kdo drug, ki je bolj vešč digitalnih naprav ravnal drugače, a so tudi takšni, ki ne bi niti poskusili priti do mene. Miro je ves čas iskal rešitve in ko je našel odgovor nanjo, se je spet pojavila nova. Ne, nisem mu zameril, niti malo in to sem mu tudi večkrat povedal. Zame je bil od prvega dne najine avanture nenadomestljiv, točno takšen kot je bil.

Ves čas najine avanture je bil Miro moja desna roka. Sam za vse. Želel si je, da bi bil moj popolni pomočnik, brez napake. A na določene stvari enostavno ne moremo vplivati.

Odpeljal sem se v Dolenjske Toplice, da v miru najdem prenočišče in ga počakam. Prenočišče sem uredil. Robert je poklical, da se približuje Dvoru in da bi potreboval lučko ter anorak. Poskusil sem se pripeljati do Dvora pa ni šlo?! Zame se je pričela prava kalvarija. Cesta zaprta, obvozi sem, obvozi tja…

Navadni zemljevid, Google zemljevid, table za obvoze, navodila domačinov (pošiljali so me v Trebnje, Ivančno Gorico na avtocesto, skoraj do Ljubljane), tema, nepoznani kraji, paničen Miro, potem se mi za nameček še izpraznila baterija v „mobilcu“.

V Dvoru pa vedno bolj zmrznjen Robert. Za crknit! Kje vse sem se vozil. Po mojem trikrat okoli Dolenjskih Toplic (po Google zemljevidu), v Novo Mesto, po hribih okrog Trebnjega (po tablah za obvoz), spet nazaj v Trebnje. Tam sem ostal odrezan od sveta (brez elektrike v mobiju in brez kabla, da bi ga lahko napolnil). V avtu vlada kaos. Nametano je vse povprek. Robertova umazana oblačila in športni copati, hrana, računalnik, fotoaparat, kup tehnične opreme, kabli, rezervne baterije, naglavne svetilke, polnilne baterije, zemljevidi, sveža oblačila in copati, tekaški nahrbtniki, športna hrana, praški vseh vrst, voda v plastenkah… Panikaaaaa. Ura je že nekaj čez deveto zvečer. Robert me čaka že dve uri!!! Kaj naj naredim?! Odšel sem na bencinsko črpalko v Trebnjem (hvala za pomoč). Posodili so mi kabel za polnjenje telefona in njihov telefon, da sem lahko poklical ženo Jasno. Tako sem prišel do telefonskih številk Roberta in sina – Jake, ki živi v Novem Mestu. Ko sva se z Robertom lahko ponovno slišala, je povedal, da je že nekje na poti v Dolenjske Toplice. Mora se premikati, ker ga strašansko zebe, utrujen je in brez energije. Dogovoriva se, da se dobiva v Dolenjskih Toplicah. Čez dobro uro sva končno ponovno skupaj (namesto ob osmih šele ob enajstih). Zakaj tako na dolgo in široko? Pri sebi sem si zadal nalogo, da Robertu kar se da olajšam pot in se popolno prilagodim njegovim potrebam. Potem pa šok, ne morem do njega! Zajela me je panika in nisem več deloval kot bi bilo potrebno. Ko sva se ponovno srečala mi ni ne na cesti, ne v avtu in ne v apartmaju niti z besedico ničesar očital, čeprav je zmrzoval, šel pozno spat, ni se mogel ustrezno pripraviti za naslednji dan… Marsikdo (verjetno tudi jaz v mlajših letih) bi ravnal bistveno drugače. Še spat je šel v isto sobo kot jaz, čeprav je imel v nadstropju apartmaja svojo sobo. Še pred zaključnim poročilom bi rad poudaril, da na celi poti niti enkrat med nama ni prišlo do nesoglasja, čeprav sem poleg te velike napake četrti dan, verjetno naredil še kakšno. Robert hvala.“

Na vrhu Semeniča se mi je odprl pogled na Belo krajino in mejno reko Kolpo.

Do Rožnega dola je proga skozi zaselke in vasi ves čas rahlo valovala. Trudil sem se držati tempa, ki sem si ga zadal, da me bo pravočasno pripeljal do cilja. Ob leseni tabli, ki je nakazovala pot Vranovega leta, sem se zavedel, da se moje potovanje, ki bo spisalo še eno dobro ter uspešno zgodbo, počasi bliža h koncu. Po njem sem sicer že rahlo hrepenel, a po drugi strani sem vedel, da me bo kmalu spet pogoltnil vrvež avtoceste vsakdana. Služba, obveznosti, skrb za družino in dom, prilagajanja „sistemu“…

Sledil je samo še kratek spust v Semič, kjer me je že čakala skupina tekačev iz Tekaškega društva Bela Krajina. Po kofeinskem „strelu v glavo“ sem zadnjih 12 kilometrov prepustil vodenje izkušenemu maratoncu Željku Goleši, ki se je s tekom začel ukvarjati zelo pozno. Šele pri svojih petdesetih. V sedemnajstih letih, ukvarjanja s tekom, se je že 14 krat udeležil Ljubljanskega maratona. V svoji starostni kategoriji na tekmovanjih dosega odlične rezultate. Največkrat je v boju za prva tri mesta. Za 42 kilometrsko razdaljo se vsako leto temeljito pripravlja od pet do šest mesecev.

Prihod v Otok

Bližamo se našemu cilju. Ljudje ob cesti, ki se odpravljajo na prireditev nas glasno pozdravljajo. Veliko, polno parkirišče naznanja, da jih bo danes tukaj veliko. Srečamo tudi nekaj takih, oblečene v partizanske uniforme. Tukaj so pripadniki Slovenske vojske in visoki funkcionarji, nekaj preživelih borcev. Vso pot od odcepa iz glavne ceste do prizorišča smo pospremljeni z glasnim ploskanjem. Veličasten občutek.

Tukaj je letalo DC 3 ali Dakota kot mu radi rečejo. Danes spomin belokranjskim in ostalim slovenskim zasilnim partizanskim letališčem v času bojev med drugo svetovno vojno. Angleži, Rusi in Američani, ki so bili zavezniki, so med vojno z letališča v Otoku odpeljali ogromno žena, otrok in starcev na osvobojeno ozemlje, ranjene partizane v zavezniške bolnice v Italijo ter pripeljali na tisoče ton oblek, hrane, medicinske opreme, orožja, streliva in druge vojaške opreme. Tukaj je tudi Vran s svojimi tovariši in ostalimi rešenimi zavezniki, srečno zaključil še eno izmed svojih poti v svobodo in se podal na novo.

Maybe everything that dies someday comes back…

(Bruce Springsteen – Atlantic city)

Tudi ena izmed mojih poti se tukaj zaključuje in odpira prostor novim, ki prihajajo. Miro me čaka v cilju, padeva si v objem. Njegove iskrive in nekoliko motne oči povedo vse. Tudi on je ob zaključku bogatejši za veliko novih izkušenj in spoznanj. Iskreno se veseli z mano. Prišla je tudi Jasna iz Maribora s sveže pečenim pecivom. Vsi čutimo, da smo del nečesa velikega, ki se dogaja tukaj in zdaj.

Iz mojega govora v Otoku, 28. septembra 2019

IN ŠE NEKAJ STATISTIKE:

POVEZAVA NA OBJAVE V MEDIJIH