Nekaj dejstev o Marathon des Sables in teku po puščavi (Prvi del)

Marathon des Sables ali MDS se je v svetu uveljavil kot ena najzahtevnejših, a tudi najekskluzivnejših ultra tekaških preizkušenj. Ta več dnevna, etapna in samooskrbna tekma namreč poteka v specifičnih ekstremnih pogojih, na katere naletimo samo v puščavi. Srečno naključje je hotelo, da sem se lanske, krstne izvedbe udeležil v Perujski puščavi Nazca in ta avantura še vedno velja za eno mojih najtežjih, pa tudi najbogatejših življenjskih izkušenj. Ko sem odkril, da ob izvirni Maroški različici, ki ima za seboj že triintrideset ponovitev, obstaja še polovična na kanarskem otoku Fuerteventura, sem se odločil, da se v njej preizkusim. Zanimalo me je namreč, kako lahko izvirnost izziva iz Sahare, kjer sicer še nisem bil, a načrtujem, prenesejo v pečine črnih vulkanskih skal ter prostranih peščenih obal. Bo tekma ohranila enak značaj in intenzivnost južnoameriške različice?

Sedmica me spremlja vsepovsod…

 Napor, na katerega se je treba vrhunsko pripraviti.

Očitno je, da se izkušnje na tako različnih izvedbah MDS-a razlikujejo. Saj obstaja veliko specifičnih spremenljivk, s katerimi se srečate v Maroku, Peruju ali Fuerteventuri in na katere nihče nima vpliva. Govorim predvsem o vremenskih pojavih kot so peščene nevihte, močni vetrovi, visoke temperature, ki tudi od organizatorjev tekme zahtevajo nenehne prilagoditve in posodobitve. MDS v Peruju, denimo, bo tako letos, zaradi (pre)velikega števila lanskoletnih odstopov, le na polovični razdalji. A tudi prvih deset kilometrov na Fuerteventuri sem spoznal, da me čaka huda bitka. Toplotni udar in zelo visok tempo, ki so ga narekovali najboljši, sta dala vedeti, da bo marsikdo, vključno z mano, do cilja grizel kolena.

Preizkušnja je težka, kolikor si jo tudi sami otežimo…

Čeprav nosi oznako polovični (half), nikakor ni polovičarski, še manj polovico lažji

V dokaj kratkem času sem se iz udobnih domačih 18 stopinj preselil v puščavskih 37. To pa je morda  edina vzporednica Fuerteventure s Perujem. Že pogled iz letala razkrije, da gre za zelo vetroven otok, gosto posejan z vetrnicami.  Ta močni večtisočletni vpliv severnega Atlantika je oblikoval številne doline, visoki valovi pa danes privabljajo surferje iz vsega sveta, ki  dokaj ležerno in ugodno živijo svoj »life style«. In maratonska trasa? Vsekakor z bistveno daljšimi in tehnično zahtevnejšimi vzponi, močno izpostavljena soncu. Kakorkoli – Half MDS Fuerteventura ni lahka tekma in če se je ne boste lotili z enakim spoštovanjem kot njene izvirne različice, v dolžini 250 in nekaj kilometrov, se vam lahko zgoditi, da boste hudo trpeli ali celo odstopili.

Sedaj ni več presenečenje. V dnevu premora po najtežji etapi pride zmeraj Kokakola…

Po jutru se dan pozna

Vse etape v Fuerteventuri smo začenjali dokaj pozno, ob 9.30, zadnji dan celo ob 10h. Zato smo bili ves čas na sončni pripeki in visokih temperaturah. Kako uničujoč je njihov učinek sem še posebej začutil na najdaljši, 66 kilometrski razdalji, ko me je po dobrih 50 kilometrih, takoj po zaključku enega od najhujših vzponov, objelo prepišno zavetje senčne doline. In ko sem na cilju končno lahko snel zaščitno kapo, sem bil prerojen. Prav glava ima namreč pri hlajenju človeškega telesa najpomembnejšo vlogo, zato jo športniki tako pogosto polivamo z vodo, pa tudi vrat ter pregibe rok in nog. Zadnjih petnajst kilometrov sem zato spet lahko tekel zavidljivo hitro, kot da sem šele na štartu in ne skorajda v cilju.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja