Marathon des Sables ali MDS se je v svetu uveljavil kot ena najzahtevnejših, a tudi najekskluzivnejših ultra tekaških preizkušenj. Ta več dnevna, etapna in samooskrbna tekma namreč poteka v specifičnih ekstremnih pogojih, na katere naletimo samo v puščavi. Srečno naključje je hotelo, da sem se lanske, krstne izvedbe udeležil v Perujski puščavi Nazca in ta avantura še vedno velja za eno mojih najtežjih, pa tudi najbogatejših življenjskih izkušenj. Ko sem odkril, da ob izvirni Maroški različici, ki ima za seboj že triintrideset ponovitev, obstaja še polovična na kanarskem otoku Fuerteventura, sem se odločil, da se v njej preizkusim. Zanimalo me je namreč, kako lahko izvirnost izziva iz Sahare, kjer sicer še nisem bil, a načrtujem, prenesejo v pečine črnih vulkanskih skal ter prostranih peščenih obal. Bo tekma ohranila enak značaj in intenzivnost južnoameriške različice?

 Napor, na katerega se je treba vrhunsko pripraviti.

Očitno je, da se izkušnje na tako različnih izvedbah MDS-a razlikujejo. Saj obstaja veliko specifičnih spremenljivk, s katerimi se srečate v Maroku, Peruju ali Fuerteventuri in na katere nihče nima vpliva. Govorim predvsem o vremenskih pojavih kot so peščene nevihte, močni vetrovi, visoke temperature, ki tudi od organizatorjev tekme zahtevajo nenehne prilagoditve in posodobitve. MDS v Peruju, denimo, bo tako letos, zaradi (pre)velikega števila lanskoletnih odstopov, le na polovični razdalji. A tudi prvih deset kilometrov na Fuerteventuri sem spoznal, da me čaka huda bitka. Toplotni udar in zelo visok tempo, ki so ga narekovali najboljši, sta dala vedeti, da bo marsikdo, vključno z mano, do cilja grizel kolena.

Čeprav nosi oznako polovični (half), nikakor ni polovičarski, še manj polovico lažji

V dokaj kratkem času sem se iz udobnih domačih 18 stopinj preselil v puščavskih 37. To pa je morda  edina vzporednica Fuerteventure s Perujem. Že pogled iz letala razkrije, da gre za zelo vetroven otok, gosto posejan z vetrnicami.  Ta močni večtisočletni vpliv severnega Atlantika je oblikoval številne doline, visoki valovi pa danes privabljajo surferje iz vsega sveta, ki  dokaj ležerno in ugodno živijo svoj »life style«. In maratonska trasa? Vsekakor z bistveno daljšimi in tehnično zahtevnejšimi vzponi, močno izpostavljena soncu. Kakorkoli – Half MDS Fuerteventura ni lahka tekma in če se je ne boste lotili z enakim spoštovanjem kot njene izvirne različice, v dolžini 250 in nekaj kilometrov, se vam lahko zgoditi, da boste hudo trpeli ali celo odstopili.

Po jutru se dan pozna

Vse etape v Fuerteventuri smo začenjali dokaj pozno, ob 9.30, zadnji dan celo ob 10h. Zato smo bili ves čas na sončni pripeki in visokih temperaturah. Kako uničujoč je njihov učinek sem še posebej začutil na najdaljši, 66 kilometrski razdalji, ko me je po dobrih 50 kilometrih, takoj po zaključku enega od najhujših vzponov, objelo prepišno zavetje senčne doline. In ko sem na cilju končno lahko snel zaščitno kapo, sem bil prerojen. Prav glava ima namreč pri hlajenju človeškega telesa najpomembnejšo vlogo, zato jo športniki tako pogosto polivamo z vodo, pa tudi vrat ter pregibe rok in nog. Zadnjih petnajst kilometrov sem zato spet lahko tekel zavidljivo hitro, kot da sem šele na štartu in ne skorajda v cilju.

Kaj jesti, da ostanemo živi

Dehidrirana hrana

Zaradi specifičnosti okolja in seveda tekme same (samooskrba s hrano) je treba izbrati takšno hrano, ki se nam ne bo že na poti ali kasneje med tekmovanjem pokvarilia in zastrupila želodec, kar lahko ima katastrofalne posledice (dehidracija, zdravje, odstop…). Najbolj preizkušen model je seveda t.i. dehidrirana hrana, ki jo že vrsto let uspešno uporabljajo alpinisti. Njena uporaba je preprosta (prelijemo jo zgolj z vročo vodo), hranilnost relativno visoka (približno 500 kalorij na porcijo), malo tehta (okoli 100 g) in zavzame malo prostora. Na tržišču je dokaj pestra in cenovno ugodna ponudba različnih vrst dehidrirane hrane, ki jo lahko kupimo bodisi preko spleta ali v specializiranih trgovinah za pohodnike in alpiniste.

Sušena hrana

Zelo dobro so se obnesli tudi razni suhomesnati proizvodi, kot so pršut, slanina Beef Jerky in Pemmican. O vseh naštetih sem že pisal prispevek na tej povezavi, še veliko drugih zanimivosti o nastanku, uporabi in namembnosti Beef Jerky-a pa najdete v članku Že indijanci so vedeli

Oreščki, suho sadje in zelenjava

V zadnjem času lahko na tržišču najdemo vse več različic sušenega sadja in zelenjave, ki služijo kot prigrizek ko nimamo dostopa do njihove sveže oblike. Obstajajo različni t.i. sadni in zelenjavni čipsi, vsekakor pa so odličen vir energije tudi razni oreščki (mandlji, brazilski oreški, lešniki, pinjole, pistacije, arašidi…)

Kako zaščititi stopala pred peskom

Po slabih izkušnjah z galošami na MDS Peru 2017, kjer sem jih med premori krpal in lepil, za predzadnjo etapo pa sem si iz vreč za šotorske kline, moral celo izdelati nove, sem se tokrat pripravil veliko bolje. Na zunanji del športnih copat, na mejo med zgornjim delom iz tekstila ter gumijastim spodnjim delom (podplat) sem najprej zalepil, potem pa še zašil spodnji del traku ježka. Pri tem sem iz notranjega dela copata vzel vložek in pazil, da so šivi tekli pod njimi, da so bili prekriti z vložkom. Tako sem preprečil pritiskanje sukanca na stopalo in nastajanje odrgnin ali žuljev.