Nepopolno popolni

Le v reklamnih brošurah, televizijskih oglasih in osladnih filmih srečaš takšen božič…

Zunaj ravno prav gosto naletava sneg – dovolj ga bo za kepanje in majhnega snežaka, a spet ne toliko, da bi z lopatami načel idilo. V toplini doma se vonj cimeta, vanilje in klinčkov meša z vonjem po smrekovem gozdičku zaradi drevesca, ki sega do stropa, z vsemi iglicami na vejah in brez lepljive smole na parketu. Okrašen s čudovitimi, dragocenimi, steklenimi okraski iz babičine skrinje pod vejami skriva goro brezhibno zavitih presenečenj, ob prižganem kaminu pa so zbrane vsaj štiri generacije družine z blaženim nasmeškom. Samo jelenček Rudolf z rdečim nosom še skoči s puloverjev in svizec jim zavije čokolado, pa je Potemkinova vas popolna. Kar se mene tiče, in prav vseeno mi je, kaj si zato mislite o meni, le v reklamnih brošurah, televizijskih oglasih in osladnih filmih srečaš takšen božič. Seveda pa zlahka razumem, zakaj nas, v tem času še posebej ranljive starše po vsem svetu, čarobna pripoved tako pritegne in gane – ker nam v teh kaotičnih dneh kaže jasno smer z družinske drame.

Priznajte, resnično situacijo poznate do obisti – dvanajst ur pred polnočnico ste se z živili in nezavitimi darili v trgovini zataknili v neskončni vrsti in nato s sorodnimi dušami v leru lebdeli v kilometrskem prometnem infarktu sitni, razdraženi, preznojeni, preden ste na hišni prag dostavili, kar je na tržnici od drevesca pač ostalo, in ne upate si niti pomisliti, kako žalosten bo šele pogled po nekaj dneh ob centralni. Sledi vsakoletno iskanje okraskov z usodno časovno omejitvijo za občutljivo družinsko ravnotežje in končno žalostno smrečje vendarle prekrivajo okraski.

Le lučke še držite v roki, ko v trenutku slabosti podležete pritisku najmlajših članov, ki jim je v bistvu res namenjena šarada, ter se vrnete med lonce. Že čez pet minut pa šokirano spoznate, da jim je iz metrov kablov spet uspelo splesti sračje gnezdo. Tako je moški član družine do komolcev v tej zmedi, otroci si od silnega pričakovanja nagajajo in težijo, razburjeno tekajo po stanovanju in kričijo z jakostjo, ki bi vas zlahka obudila od mrtvih, psu je uspelo na drevesu označiti teritorij in z njega sklatiti nekaj okraskov, vam pa se je ob prenapetih in rahlih živcih maratonsko kuhanje spremenilo v fiasko – pecivo, ki še nikoli ni uspelo, ne vidi razloga, zakaj bi s tradicijo prekinilo letos, prava začinjenost tatarskega biftka ostaja izziv za prihodnost, meso razpada in iz njega na vseh koncih sili nadev, pražen krompir pa je prismojen, ker se je rezanje kislih kumar za francosko solato zavleklo.

Slovenska tradicija nam v teh težkih psiholoških preizkušnjah za reševanje zdrave pameti v obvezni opremi za preživetje ponuja zgolj: alkohol, samomor ali pakiranje kufrov. Številne izkušene gospodinje se še najbolj nagibajo k cikličnemu poseganju po prvem, nekje v petnajstminutnih intervalih. Baje da zmrdovanje, streženje tisočim zahtevam, željam in idejam mnogo lažje zvoziš z nasmehom in jih celo sprejmeš kot zenovsko preizkušnjo in ne kot mučilno metodo v limitirani, praznični izvedbi. In zato je franšiza akcijskih filmov Umri pokončno dejansko najboljši zaključni televizijski šprint v starem letu. Prvič: dober dan za smrt je stavek, ki te v tem čudovitem prazničnem času večkrat prešine. Drugič: da se enemu tipu petkrat zgodi ista klišejska polomija, te vsaj malo potolaži. Tretjič: eksplozije adrenalina in ropotanje streliva so točno to, kar med prazniki zadržuješ v sebi, in okolju prijazneje je, da katarzo doživiš z McClanom, ki s strojnico zgolj simulira škodo po ekranih. Četrtič: tega najbolj prepoznavnega akcijskega junaka zaznamujejo premetenost, potreba po lastnoročnem reševanju neprijetnih situacij, svojeglavo soočanje s problemi, ne glede na pravila, ki jih krši, pospremljeno z nepogrešljivim jedrnatim teženjem, kar je v bistvu idealen pristop k božiču.
A najpomembnejše je petič – da se Bruce Willis vedno najbolje izkaže prav v kritičnih razmerah, ker lahko lepoto najde v neredu, in to je ta trenutek, ki ga usodno (z)druži z Bogom in z božičem. Ker pred 2017. leti se je tudi glavnim junakom v tej drugi akcijski zgodbi godilo vse prej kot idilično romantično in zabavno – bili so brezdomci, utrujeni in umazani po dolgi poti, ki so jo prepešačili zgolj zato, da bi državi prijavili davek. In kot da to ni dovolj štofa za soliden film, se jim zgodita porod v družbi krav in ovac ter nočitev v hlevu. V to zmešnjavo pa se vendarle vtke nekaj posebne čarovnije, ki presega hollywoodsko domišljijo – angeli se pokažejo pastirjem in zvezde modrece vodijo do novorojenega kralja. Stavim, da sta se celo Marija in Jožef naslednje leto smejala spominu na to kaotično noč ter Jezusu zgodbo v otroštvu pogosto opisovala podloženo s humorjem. Zato z Willisom slavimo rojstvo tistega, ki nas je rešil zablode, da smo popolni.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja