Pogled v nebo pred startom je obetal jasno, vročo, dolgo noč, v kateri si vedno vesel znanih obrazov. Med njimi sta tudi tokratni favorit Julien Chorier, s katerim sva odtekla že nekaj tekem, in lanski zmagovalec Jason Schlarb, ki nas je letos zgolj kot ambasador spodbujal na eni od časovnih točk. “Never give up!” je zaklical za mano, ko sem vstal iz asfalta, na katerem mi je maser sprostil desni biceps femoris, ki so ga nekaj po tridesetem kilometru začeli dajati prvi krči. Predvsem na vzponih je bilo treba namreč noge dvigovati zelo visoko in kljub izdatni pomoči rok ter palic so bile močno obremenjene mišice, ki jih pri teku in lažjih vzponih redkeje uporabljam. Prvi del noči je bil dokaj topel, tako da sem tekel kar v majici brez rokavov. Omanske zime so namreč v primerjavi z našimi pravo poletje, v dolini in ob morju znajo temperature poskočiti krepko čez dvajset stopinj. Zato so pravkar sredi največje turistične sezone, saj so poletja prevroča celo za tiste, ki tukaj živijo, in vsi hoteli, apartmaji ter sobe so bili polni. Imel sem srečo, da sem namestitev rezerviral že veliko prej, mi je povedal prijazen lastnik hiše, predelane v mini hotel. Še pred nekaj urami sva klepetala v njegovi s kadili odišavljeni ter s tepihi postlani pisarni, udobno pogreznjena v masivne usnjene fotelje in vsak s svojo šalico črnega čaja z mlekom v roki.
Julien Chorier 
Jason Schlarb
Drugi del noči sem le oblekel vetrovko, saj so se temperature na prepišnem grebenu Jebel Akhdarja spustile pod deset stopinj, in k mrazenju je dodatno pripomogel še padec energije. Za menoj je bilo že dobrih deset ur in ob svitanju je navadno tudi najhladneje. Zato sem se na časovni postaji Al Hiyalat pogrel ob ognju ter ob sončnem vzhodu poklepetal z domačini. Zanimivo je, da poznajo Slovenijo, in kljub temu, da je njihova država veliko večja, ima praktično enako število državljanov. Od dobrih štirih milijonih jih je slabih dva milijona namreč priseljenih, sem pa so prišli iskati predvsem priložnost za delo ter boljše življenje. Oman je tako država različnih kultur, ver in običajev, z umirjenimi prebivalci – nikomur se ne mudi, radi klepetajo, so zelo ustrežljivi in prijazni. Sultana Kabus bin Said Al Saida zelo častijo, njegova slike, največkrat kar v naravni velikosti, visijo povsod. Drugo leto bo praznoval osemdeseti rojstni dan. Tretji ultra trail, ki datumsko skoraj sovpada z njegovim visokim jubilejem, bo tako najbrž posvečen njemu in zato tudi posebno čustveno obarvan. Je morda to že prva misel, da bi me Oman videl še v tretje?!
“Nikoli več Oman!” sem si ponavlja in zaklinjall, ko sem se že ničkolikokrat spustil in dvignil. Pot je res zelo zahtevna in ne dopušča hitrega gibanja. Velike skale in kamni so nametani po stezi, ki to ni. Velikokrat si je treba pomagati z rokami, dobro, da imam rokavice, ki se od neštetih srečanjih z ostrimi skalami že nekoliko trgajo. Podplati na “hokicah” tudi. Tokrat sem izbral najbolj robustne, blažene in vzdržljive Mafata speed. Redki, s trnjem posuti grmi so me oprasklali povsod, kjer je koža izpostavljena, in sonce je kasneje poskrbelo še za dele, ki jih trni niso dosegli. Veliko bolje se počutim na mehkih gozdnih, planinskih poteh. Mont Blanc je v primerjavi s tem pravi balzam, čeprav je proga daljša za cel gorski maraton in tudi po višinskih metrih prekaša Oman. So pa vzponi in spusti veliko položnejši, pokrajina bolj slikovita in teren ustvarjen za tek. Edina stvar, ki mi ni v Franciji ni pisana na kožo, je seveda mraz in nepredvidljivo visokogorsko vreme, ki je tudi zakrivilo moj letošnji odstop.
Hotel Alila, pod katerim so mi alpinisti pomagali nadeti plezalno opremo, da sem se po navpični skali lahko povzpel do njega, je bil poln. V njem je namreč tudi letos glavna vmesna postaja. Najprej se seveda vsak želi znebiti odvečne opreme, se pošteno okrepčati, odpočiti in se pripraviti na drugi del poti, saj je ponudba hrane na drugih stojnicah revna in enostavna – piškoti, banane, juhe iz vrečk, čokoladice … Alila pa kot oaza sredi puščave ponuja kar nekaj različnih menijev toplih obrokov, zato se rado zgodi, da marsikateri tekmovalec tudi tam obtiči, zagotovo pa vsi o tem, vsaj za hip, razmišljamo. Od oseminosemdesetih, ki so se predali, jih je namreč blizu petdeset odstopilo prav tukaj, na dvainsedemdesetem kilometru.
Na velikem ekranu sredi jedilnice sem med rezultati zasledil, da sem v svoji kategoriji na četrtem mestu in devetiinpetdesetem skupno. Ker sem že nekaj časa čutil pekočo bolečino na placu desnega podplata, sem preveril in ugotovil, da se po njegovi dobri polovici razbohotil pošten žulj. Obisk zdravnika je bil nujen, ker pa nisem bil edini v težavah, sem s čakanjem žal izgubil veliko dragocenega časa. Po oskrbi žulja, sem si v nahrbtnik pripravil še opremo za preostanek poti, se založil s pijačo in hrano ter postajo točno opoldne zapustil z dvema Rusoma. Konstantin je bil eden od njiju in najini poti sta se križali že nekajkrat.
V nadaljevanju je bilo zelo vroče in čutil sem, da prihajajo prve krize, ki so jim botrovale energetska izpraznjenost in zavračanje hrane ter pijače. Tako sem po dvajsetih urah za dobrih petnajst minut prvič obležal na tleh ob ognju in kljub toploti, visokemu soncu ter vetrovki, me je na trenutke stresalo od mraza. Na deseto postajo Qiyut je prišel Konstantin, ko sem se že pripravljal, da jo zapustim. Psihično je bil čisto na tleh in pritoževal se je nad bolečino v desnem kolku. Ker je bilo do naslednje točke slabih deset kilometrov, sem ga vzpodbudil, da se poskusi prebiti do nje. Protibolečinsko tableto je zavrnil, zato sem mu odstopil regeneracijski napitek, pripravljen s toplim ovčjim mlekom, ki so ga na postajo prinesli pastirji iz odročne planinske vasi. Zavidal sem jim brezskrbno in z naravo ubrano življenje. Skrito sredi prostranih gora.
“Menim, da je največja vrednota in hkrati privlačnost takšnih ultra maratonov, ki je vredna veliko več kot poplava endorfinov, medalja, rezultat ali verižno všečkana objava na Facebooku – pristna človeška vez. Ta se rodi med udeleženci, ki uro za uro skupaj tečejo, vsak skozi svoj pekel in trkajo na nebeška vrata.”
In kako je vse skupaj videl novinar NATIONAL GEOGRAPHIC Pavel Toporov.