Omanski Oriks ali Oman by UTMB drugič

Že pristanek v Muscatu, glavnem mestu Omana, je nakazoval, da so se organizatorji ultra trail teka Oman by UTMB z letošnjo drugo edicijo potrudili še veliko bolj, čeprav je bila že premierna prireditev na vrhunskem nivoju. Zeleno-belo informacijsko stojnico na letališču, do katere so nas vodile zastavice iste barve, je namreč obkrožala skupina, s katero bi lahko hitro posneli promocijski video za Benetton. Po tekočem preverjanju smo, opremljeni z zapestnicami, počakali na organiziran prevoz in čas sem si krajšal z opazovanjem mojega plemena. Zanimivo je, da teče vse več žensk  tudi iz držav, ki veljajo za konzervativne in tradicionalne. Tako med ultra tekači pogrešam samo še kakšnega Eskima in slika velike družine bo popolna.

Tudi statistika – skoraj dva tisoč tekačev iz sedemdesetih držav – zgovorno kaže, da se bo preizkus “norcev” v sultanovi deželi dobro prijel. Zagotovo pa se bo nanj prilepila oznaka “najtežja trail tekma na svetu”. Upravičeno. Pogovori, ki sem jih vlekel na uho med vožnjo do hotelov, so največkrat omenjali prav strahove, kako težko bo, da nas čaka ogromno strmih vzponov ter spustov, da je teren brutalen in katere copate obuti za ostre skale … Na vprašanje, zakaj potem Oman, pa je večina odgovorila – ker je zagotovljena vstopnica za UTMB 2020, kar je bil tudi moj glavni razlog za vrnitev. S predpogojema seveda, da imaš zbranih dovolj točk ter da prideš do cilja v določenem  času, kar ni ravno lahko. Na 130 kilometrih tehnično zelo zahtevnega terena, z dolgimi in strmimi vzponi, se nabere kar 7400 višinskih metrov, ali za lažjo predstavo – kot če bi tekli iz Maribora do Ljubljane, vmes pa bi se tri krat povzpeli še do Aljaževega stolpa in tudi spustili v dolino. 

Z razliko od kolesarjev, se večina rekreativnih trail tekačev spustov ravno ne veseli. Sploh strmih, dolgih, na sto kilometrov “podlage”, ki so zaščitni znak omanske ultre. Od starta do cilja praktično namreč ni niti deset kilometrskega ravninskega odseka, ki bi ga lahko uživaško in z vetrom v laseh odtekel. Podobno kot profil poti, pa potem seveda ves čas niha tudi razpoloženje – up and down ali od nebes do peklenskega žrela, kot je enega od spustov poimenoval moj novi ruski prijatelj Konstantin. A kasneje v cilju mi je bil neizmerno hvaležen, da sem ga na osemdesetem kilometru prepričal, naj nadaljuje pot, in ga nekaj časa “šlepal”, da si je vsaj malo opomogel. Za novinca v ultra svetu ni naredil ravno posrečene izbire, ampak tudi moja prva preizkušnja na ultra Marathonu Des Sables ni bila ravno lahka, čeprav je res bolj izbrala mene, kot jaz njo. Zato zelo dobro vem, kako pomembno je na začetku vztrajati ter preizkušati meje svoje vzdržljivosti in kako močan motivator je uspešno zaključena tekma takšnega kova. Kot sva lani velik del poti tekla z Scottom iz Anglije, ki je tokrat brez težav uspešno zaključil omansko kalvarijo, zato mislim, da ima tudi ruski mladenič dobro odskočno desko. 

Verjamem, da se letošnja novost, omanska miljarica (100 milj oz. 170 km), zagotovo, razen po tradiciji, lahko kosa z vsemi čezoceanskimi mejniki tovrstnih preizkušenj in upam, da bo nekoč privabila tudi ameriško elito, od koder je prišel ta hitro prenosljiv trail running virus.