Podpisal sem pogodbo s hudičem

Ničkolikokrat sem se moral ustaviti, dobro pogledati, celo potipati in se prepričati ali že haluciniram. Kombinacija divje narave v igri svetlobe in pečatu časa, začinjena z žličko domišljije ter  nekoliko drugačnega stanja zavesti, sta namreč ustvarila nešteto prividov. Kamniti možje pri molitvi, groteskno razbrazdani skalnati obrazi, prazgodovinska divja bitja, ki prežijo iz navpičnih sten na katerih plešejo senčne lutke – vsi so mi delali družbo, ko sem se po tridesetih urah in drugi neprespani noči že precej izgubljal. Možgani so s takšnimi protestnimi manevri seveda jasno zahtevali počitek, a nujno sem potreboval zbranost, osredotočenost, prisotnost in prisebnost. Teren je bil namreč brutalen, surov, divji, prvinski, neizprosen.

Kamnite stene so ponujale nešteto kulis

Velikokrat sem hodil po robu. Dobesedno. Spraševal sem se, kako je z drugimi, manj izkušenimi tekmovalci. Upal, da ne bodo precenjevali svojih sposobnostih, in veliko jih je sprejelo pametno odločitev, sem izvedel na koncu. Med skorajda štiristo na štartu, nas je namreč v predvidenem času štiriinštiridesetih ur cilj doseglo le stopetintrideset. Ob tako velikem osipu so organizatorji v zadnjem hipu tudi nekoliko “omehčali” drugače stroga pravila in oznako “finisher” dodelili še nekaterim, ki so v cilj prišli po limitiranem času. Med njimi je bil več kot zasluženo Dušan, za katerega me je še posebej skrbelo. Sploh po srečanju z Matjažem Čampo,  ki me je ujel tik pred osemdesetim kilometrom, in povedal, da ga je nazadnje videl dobre štiri ure po štartu. Popolnoma razbolelega, izčrpanega, zlomljenega. Res, da energija in počutje ves čas nihata – od evforije do bede in veliko vmes. Toda, če bitko že začneš “raztrgan”, si lahko zgolj nor ali strašno pogumen. Je sploh razlika?

Od pekla do raja

Priznam, da nisem pričakoval tako hudičevo težke tekme. Tudi njen ambasador, svetovni lider ultra trailov  Litvijec Gediminas Grinius je v cilju dejal, da je bila to najhujša tekma v njegovem življenju in da bo UTMB naslednje leto dobil sto milj dolgega zverinskega, starejšega brata. Favorita Jason Schlarb in Diego Pazos Zpeedy, ki je med tekom praznoval 34 rojstni dan, sta se v svojih napovedih časa uštela za slabih pet ur, v plus seveda, da ne bo pomote. Promocijski filmčki so namreč dajali povsem drug filing. Čeprav drži, da nas je organizator opozarjal na težek teren z ogromno višinskimi vzponi ter spusti. Pripravil sem se tudi, da bom psihično in fizično večkrat čisto na dnu, da bo veliko pobiranja in lepljenja, krpanja ostankov motivacije ter volje. Izdelan sem imel prehranjevalni režim, načrt vmesnih kratkih počitkov, pitja, skrbno izbrano opremo. Ampak nisem se pripravil, da bo treba pretežni del proge prehoditi. Ker nakloni, relief in struktura terena enostavno ne dopuščajo teka. Tako zapadejo kilometri in višinski metri v diametralno nasprotje s časom, ki se vleče kot žvečilni na razbeljenem asfaltu. Kar za sabo potegne kup nepredvidenih posledic, ki pričnejo rušiti še tako dober logistični načrt.

Imel sem v “nulo” razdelan logistični načrt, a če ne poznaš proge, se le ta lajko hitro sesuje

Tako sem namesto ob načrtovanem času v dnevni svetlobi na plezalni, tehnično najzahtevnejši del proge, prispel v mraku. Izčrpan, premražen, razbolel in z glavo, ki se je izgubljala med zvezdami in oblaki. Bližala se je namreč že druga noč. Na srečo sem se malo pred tem v družbo prilepil Angležu Scott Williamsu in njegovemu omanskemu prijatelju Omarju Hassanu. Domačinu, ki je steno pred tem že dva krat preplezal. Zato smo za kratek, skoraj tri kilometre dolg odsek s tisočdvesto metri višinske razlike potrebovali uro in pol, kar je bilo na sto kilometrov podlage, relativno hitro. 

Nekateri deli so bili plezalni

Nekje na sredini vzpona sem celo še zadnjič prehitel danskega prijatelja z obeh MDS-ov Jakoba Blocha. Ki sem mu prvo noč, po hudem padcu na hrbet, pomagal oskrbeti rane in ga pošteno “zadel” z rezervo protibolečinskega koktejla. Le nekaj ur nazaj sva še tekla skupaj, a je bil tempo, ki ga je  narekovala angleška predstavnica WAA tima Lucja Leonard, nekoliko (pre)hiter. Da se ne bi popolnoma izžel sem upočasnil in nadaljeval v svojem ritmu. Izkušnje so me namreč naučile, da je treba dobro poslušati telo, ne ego.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja