Ali imate tudi vi v poletnih mesecih večje težave z motivacijo, kot običajno? Ali so vaši treningi brez barve, vonja in okusa? Je vsakič pred treningom vaš najpogostejši stavek: “Joj, ko bi se mi tako dalo, kot se mi ne da”.
ZUNANJA IN NOTRANJA MOTIVACIJA
To ni nič nenavadnega in to se dogaja (skoraj) vsem. Tudi sam se zadnja poletja borim z isto težavo – kako se pripraviti do tega, da obujem copate in se odpravim na kvaliteten tekaški trening. Dokler so bili otroci še majhni s tem nisem imel posebnih težav. Počitnice smo namreč prilagajali mojim pripravam na jesenski del tekmovanj. Zato smo večinoma dopustovali nekje v italijanskih, avstrijskih ali slovenskih gorah. Tako se je s pomočjo zunanje motivirala še notranja motivacija. Kar pa seveda ni tako enostavno. Saj sta zunanja in notranja motivacija vse kar drugega, kot čudovita narava, ki nas obdaja med tem ko smo mi na treningu.
Včasih že pomaga dobra glasba, film, fotografija, spomin ali misel, da nas spodbudi k akciji.
ZUNANJA MOTIVACIJA
V t.i. zunanje motivatorje se uvrščajo razne nagrade, napredovanja, uvrstitve na tekmovanja različnih nivojev in stopenj, medalje, pokali, osebni ali rekordi nekoga drugega. Zunanja motivacija je pravzaprav preplet mnogih faktorjev. Treniramo namreč z zavedanjem, da bomo s pomočjo pravilnega načrta, ki se ga bomo lotili z dovolj močno voljo in disciplino tudi napredovali. Tako se bomo čez čas pomaknili nivo više, kjer se bomo lahko pomerili z nasprotniki, ki so bili recimo v prejšnji sezoni boljši od nas. Če nam uspe, da se jim približamo ali jih celo premagamo, bomo deležni spoštovanja svojega trenerja (če ga imamo) ter občudovanja drugih članov kluba (če treniramo v klubu) in (so)tekmovalcev. Velik zunanji motivator so lahko tudi ludje, ki nas spremljajo (sorodniki, prijatelji, sodelavci, znanci, FB in Instagram sledilci ipd.). Z dobrimi rezultati se bomo lahko mogoče potegovali tudi za denarno podporo sponzorjev in se tako udeleževali še več tekmovanj oz. bodo ta višjega ranga. Lahko bomo potovali po svetu, spoznavali druge tekmovalce itd. Tako imamo veliko razlogov, da vztrajamo na težkih treningih, ki nas pripeljejo do naštetih priložnosti, nagrad in priznanj. Te namreč pri nas vzbudijoi močne občutke ponosa in samospoštovanja na katerih gradimo lastno identiteto. Cilji športnikov, ki so zunanje motivirani se nenehno povečujejo. Z doseženim prvim ciljem postane naslednji biti še boljši, ali se udeležiti tekme z daljšo razdaljo, več višinskimi metri, tehnično ali drugače zahtevnejšo (temperatura, relativna vlaga, mraz, samooskrba na poti, več dni trajajoča, etapna ipd.)
Zunanja motivacija so nam lahko tudi drugi tekači. Meni osebno so recimo velik navdih ljudje, ki ostajajo ktivni in vitalni vse tja v pozna leta. Kot recimo Bob Becker, ki je s 77-timi leti zaključil eno najtežjih ultra tekem Badwater 2022, kot najstarejši udeleženec.
👇
https://www.facebook.com/badwater135/videos/461893168605705/
Foto: Adam Goucher
NOTRANJA MOTIVACIJA
Z razliko od zunanje pa je notranja tista, ki nas deifinira, osmišlja. Za to, da nekaj opravljamo, namreč ne potrebujemo nobenih zunanjih vzvodov. To počnemo enostavno iz čistega užitka. Zato, ker nam je to, kar počnemo, všeč. V tem smo srečni in to smo mi. To kar počnemo ima smisel, ker nas notranje bogati, v tem vidimo priložnost za osebno in duhovno rast, samorealizacijo, učenje. Tudi notranji motivatorji nas nagradijo s prijetnimi, dobrimi občutki, samozadovoljstvom, samospoštovanjem in samozavestjo. Na dolgi rok je seveda notranja motivacija tista, zaradi katere bomo vztrajali in počeli nekaj, močnejša kot zunanja. Toda za vsakega od nas sta pomembni obe, saj se ves čas prepletata in dopolnjujeta. In nikogar med nami ne “žene” samo ena vrsta motivacije. V nekem časovnem obdobju gre pač samo za prevlado ene nad drugo.
MOTIVACIJA NI ZAGOTOVILO USPEHA
Kot sem uvodoma napisal imam tudi sam z motivacijo težave nekajkrat na leto, kar pa je ob tako veliki količin treningov in tekmovanj seveda povsem razumljivo. Največkrat se mo to zgodi v poletnih mesecih, je pa seveda odvisno tudi od tega, kje poleti dopustujemo. Sam namreč veliko raje tečem v hribih in gorah, sploh po predelih, ki jih še ne poznam. Tako sem se denimo leta 2018 pripravljal v italijanskih Dolomitih, ob jezeru Lago di Como na Half MDS Fuerteventura. V letu 2019 pa v avstrijskih Alpah v okolici Bad Gasteina na UTMB. Ker sem sem treniral na terenu, ki je podoben tistemu v okolici Mont Blanca je bila seveda tudi motivacija na zelo visokem nivoju. Veliko težje sem se motiviral na pripravah za UTMB v letu 2021. Takrat smo namreč prvič po dolgem času spet dopustovali na Hrvaškem morju in sicer na otoku Pagu, kjer je najvišji vrh Sveti Vid, visok vsega 349 metrov. Pa tudi teren je seveda daleč od tega, da bi bil podoben francoskim Alpam. Sicer sem uspel potešiti raziskovalno žilico tako, da sem nekajkrat in iz različnih smeri, po dolgem in počez pretekel znameniti Life On Mars Trail pri Metajni.
Leta 2019 sem se za UTMB pripravljal na čisto drugačnem terenu in podnebju, ki sta značilna za francoske Alpe. Najvišji vrh Paga s 349 metri je Sveti Vid, teren pa izredno zahteven za tek. Temperature so včasih presegale tudi 35 stopinj.
Puščavsko avanturo Marathon Des Sables v Fuerta Venturi sem zaključil zelo uspešno, ker se je “pokrilo” vse. Visoka motivacija pred in med tekmo, kakovostni treningis stopnejvalnim napredkom, bogate izkušnje o puščavskih tekih, ki sem si jih nabral do takrat. Na otoku vulkanskega izvora je prevladoval predvsem pesek in nekaj magmatskih kamnin v obliki ostrih, črnih skal. Temperature pa so se gibale med 28 in 32 stopinj. Najvišja točka, ki smo jo doseglipa je bila na višini 800 metrov. Priprave na tekmo so bile, kar se tiče temperatur in okolja. popolnoma neprimerljive. Pogoji, ki so jih ponujale avstrijske Alpe, so bili seveda veliko bolj “prijazni”. Povprečna višina, kjer sem izvajal treninge, se je gibala med 1.800 in 2.600 metri, temperature pa med 16 in 22 stopinj.
V sebi tako nosim še eno doživetje in novo dozo zdrave športne samozavesti. Če sem bil v Peruju popolni ruki, ki se je v iskanju meja vzdržljivosti boril zgolj za obstanek, je v Fuerteventuri duh premagal omejitve telesa. Kot pravi ameriški olimpijec Billy Mills: »Vrhunskost ni zapisana v zmagi, temveč v iskanju globin svojih zmožnosti in v tekmovanju s samim seboj do mere, da se pripelješ v svojo najboljšo obliko. Ko ti uspe, pridobiš dostojanstvo. Pridobiš ponos. In tako hodiš okrog s pokončno glavo, ne glede, na katerem mestu zaključiš.« In krog je (spet) sklenjen.
Glede priprav in uspešnosti nastopa na UTMB leta 2019 pa se ni zgodilo kar sem pričakoval. Treniral sem namreč visoko motiviran, saj je šlo za mojo prvo udeležbo na “svetem gralu” utra trail dirk. Teren, kjer sem treniral ( Bad Gastein v avstrijskih Alpah) je bil povsem primerljiv, tudi podnebje in temperature. V zadnji blok treningov sem vključil celo spanje v višinski sobi in adaptacijo na skalnat teren v Julijskih Alpah, z izhodiščem na Pokljuki. Dirko vseh dirk sem po 121 kilometrih predčasno zaključil, zaradi močne nevihte s točo in naglim padcem temperatur. Ter seveda posledično padcem motivacije za nadaljevanje.
Čisto presenečenje zame pa je bilo leta 2021, ko sem se pripravljal na UTMB na povsem drugačnem terenu in pogojih. S tem je bila seveda povezana tudi motivacija, ki je bila tako nizka kot morska višina. Toda takrat sem vztrajal do konca in UTMB tudi uspešno zaključil.
Ob visoki motiviranosti potrebujemo za uspeh še disciplino, predanost, vztrajnost in predvsem ljubezen do tega, kar počnemo.
VROČINA “UBIJA“
V poletnih mesecih je na izmed ključnih stvari , ki nam “zbija” motivacijo, zagotovo vročina. Človek avtomatsko “preklopi” v neko “slow motion” stanje. Če samo pogledamo tradicionalne navade prebivalcev Sredozemlja in mnogih državah Latinske Amerike (Španija, Grčija, Italija, Kostarika, Mehika, Filipini, Nigerija…), kjer je opoldne pogosto vroče, bomo ugotovili, da živijo nekoliko bolj “počasi”. Veliko posedajo v senci, zadržujejo se v zaprtih prostorih, hodijo počasi in ne opravljajo fizičnih del. Opoldanski spanec oz. siesta, ki jo nekateri redno izvajajao, pa izhaja celo iz antike. Rimljani so namreč vsako popoldne po kosilu počivali. Telesni ustroj namreč za uravnavanje telesne temperature porabi veliko energije. Dokazano je, o čemer pričajo mnoge študije, da kratki dremež, ki traja od 10 do 20 minut, lahko bistveno izboljša razpoloženje, pa tudi telesno in duševno zmogljivost. Študije pa kažejo tudi, da lahko dremež koristi tistim ljudem, ki jim ne primanjkuje spanja. Zmanjševal bi naj stres in krepil imunski sistem.
V NADALJEVANJU boste izvedeli kakšna vadba je priporočljiva v poletnih mesecih in s kakšno intenzivnostjo se je treba treningov lotiti. Pa tudi na kaj morate biti pozorni pri izvajanju telesne aktivnosti ob visokih temperaturah.