Potepanje sivega volka – Cappadocial Ultra trail 2019

Jasno, da je bilo vzdušje na startu primerno duhu tekme. Kljub zgodnji uri, točno ob sedmih, so se od daleč in blizu drenjali ljudje. Strma uličica, ki se je vzpenjala v klanec, jih je bila polna. Kakor tudi zastav in reklamnih panojev. Nekje visoko nad nami je spalo, v skale izdolbleno staro bivališče prvih Ürgupejcev, takratnih Osianncev. Danes pozabljeno mesto duhov. V dveh dneh pohajkovanja, sem ga obiskal nekajkrat. Užival sem v njegovem miru in si skušal predstavljati življenje. Bivališča so bila suha in zaradi dobre naravne izolacije se je temperatura, okoli dvajset stopinj, ohranjala vse letne čase. Različna okrašenost, velikost, razporejenost in ohranjenost pa nam veliko povedo o lastnikih.

Iz takšnih izdolbenih jam, kjer so pred tisoč leti prebivali menihi bizantinskega samostana, so pred kratkim odprli tudi kompleks Gamirasu Cave Hotel. Najdražje in najbolj udobne sobe se zajedajo neposredno v skalo. Na najvišji točki starodavnega mesta leži še grobnica, posvečena sultanu Aslanu Gaziju. Območje okrog nje, ki ga imenujejo Temenno Tepesi (molilna zemlja), pa pomeni sveto, žrtveno območje. 

Ritmično udarjanje navijačev po reklamnih transperantih, nameščenih na zapore med pločnikom in cesto, me je zdramilo iz zamaknjenosti. Nenadoma, kot da bi padel iz drugega planeta, sem se začel zavedati in slediti toku. Odštevanje se bo kmalu začelo. Cmok v grlu, naježena koža in povišan srčni utrip, so še zmeraj stalnica v štartnem boksu. Na prvih kilometrih, ko po žilah brizga adrenalin, se je težko brzdati. Zato bo treba paziti, da si ne “zakisam” mišic. A lažje je reči kot narediti.

Z udeleženci polovične razdalje smo se izstrelili ob glasnih vzklikih in ploskanju množice ter jo zapustili skupaj z mestom, na katerega se nam kmalu razpre pogled z najvišje točke, za tem pa še na pokrajino, ki spominja na planet iz znanstvenofantastičnega filma. Iz zemlje štrli nešteto koničastih skalnih tvorb in nad njimi plavajo velikanski pisani baloni, ki nas spremljajo do Ortalisarja, prvega mesta, kjer se skozi nizke tunele plazimo po podzemlju. Nadaljnjih šestdeset kilometrov se izmenjujejo slike nenavadno lepih naravnih kulis in kamnitih mestec, kjer nas navadno čakajo dobro založene okrepčevalne postaje.

Ne manjka niti tradicionalni črni čaj, ki nikakor ni kava, kot nekateri zmotno mislijo, ter kup domačih jedi, z nenavadnimi imeni. Na tekmah nerad eksperimentiram, a sladicam se je nemogoče upreti, zato na vsaki postaji poskusim eno in prepričan sem, da bi tudi njihova kuhinja, kot serija Moja boš, osvojila srca Slovencev. Slednja je priljubljenost pridobila predvsem po zaslugi postavnih igralcev in napete ljubezenske zgodbe med lepim Kemalom in nežno Nihan, ki jo igra Neslihan Atagül Doğulu. Tudi ona je velika ljubiteljica dobre domače hrane, ki je za Turke med največjimi užitki in pravilo je, da je vedno treba jesti dobro, predvsem pa nikoli sam.