Sladkor še zdaleč ni samo kup praznih, odvečnih kalorij. Zaradi njega letno umre 35 milijonov ljudi, varovala pa še nismo razvili.

Vsaka molekula, ki jo damo v usta, se ujema z določenimi hormoni za tek. In ko neke molekule zaužijemo dovolj, hormoni sporočijo možganom, da smo siti. Tako naše telo nadzoruje, da pojemo toliko, kot potrebujemo. Kar velja za vse molekule, razen za fruktozo. V času jamskega človeka je namreč dajala energijo za lov, obenem pa so nanjo naleteli in jo uživali le malokrat. Jagodičevja v naravi pač ne najdeš prav pogosto.

Posledica – edino varovalo, ki ga nismo razvili, je to, ki bi nam sporočalo, da imamo dovolj sladkorja. Ko je bil še redkost, nam je ta hiba celo pomagala preživeti, zdaj, ko ga je v izobilju, pa čedalje več raziskav dokazuje, da nas zastruplja. Je namreč največji krivec za zamaščena jetra, ki vodijo do odpornosti na inzulin, zaradi česar se razvije metabolni sindrom – znanilec bolezni srca, sladkorne bolezni in raka dojk, jajčnikov, prostate, danke, trebušne slinavke, pljuč, žolčnika in želodca. Fruktoza tudi zavira delovanje našega imunskega sistema, zato se težje borimo proti virusom in okužbam, ruši ravnovesje mineralov v našem telesu, zato jih začne primanjkovati, obenem pa zavira njihovo absorpcijo, slabo vpliva na plodnost, pospešuje staranje, razvoj demence, povečuje zakisanost prebavil in nagel dvig adrenalina, hiperaktivnost, tesnobnost in manjšo zbranost.