Kako vam gre do zdaj?

Sem v dobri kondiciji in še vedno živ. (smeh) Jutri bo eden najzahtevnejših dni. Tekel bom počasneje in pil več vode. Mislim, da mi bo uspelo.

Je to vaša prva izskušnja v puščavi?

Ja. In moja prva sezona na ultrah sploh. Zato sem zelo vesel, da sem že tukaj in da mi gre tako dobro. Boljše kot sem pričakoval.

In udobje?

Ni takšno kot doma. (smeh) Moraš biti zelo iznajdljiv, da v naravi narediš nekatere stvari, ampak je ok.

Najtežja stvar na MDS PERU?

Zelo težek nahrbtnik in žgoče sonce. Razdalja v bistvu sploh ni problematična. Vse skupaj – dolge peščene proge, vroče sonce in skoraj deset dodatnih kilogramov pa.

Ali ste se posbej pripravljali za vročino in težo nahrbnika?

Ja. Zadnjih deset dni, ko sem izvedel, da prihajam, sem treniral z utežmi v nahrbtniku, prej nikoli. MDS je v bistvu nagrada, ki sem jo osvojil na 100 Milj Istre. Na facebooku je bila loterija in sem pač poskusil ter zadel (smeh). Kar je bilo, kot rečeno, tri tedne pred začetkom tekme. Moral sem najti sponzorje, donatorje, kupiti veliko stvari, kupiti letalsko karto iz Evrope do Lime… Skratka dosti logističnih zahtev z dodatnimi osmimi urami v službi in treh otrocih.

Koliko pa so stari?

7,12 in 14 let.

Torej je bil velik izziv priti sem?

Ja. A zdaj je še večji biti tukaj. (smeh)

Kako so se odzvali otroci, ko so izvedeli za nagrado?

Ne vem,  če so sploh razumeli o čem govorimo. Zdaj, ko me ni doma, so mogoče pogledali, kaj MDS sploh je.

Zagotovo bodo ponosni.

Ja, upam.

Vam prijatelji in družinski člani pošiljajo sporočila?

Sodelavci so mi poslali mail, imam pa tudi telefon, da izmenjujem SMSe z ženo… Ko je signal, seveda, ki je tukaj velik problem.

Prvič v Peruju, Južni Ameriki?

Ja. Ne potujem dosti. Samo v sosednje države, kot so Italija, Hrvaška, Avstrija. Nikoli pa v Ameriko.

Krasna advantura. Ali boste po tekmi potem še ostal v Limi ali Peruju?

Tri dni bom še v Limi, potem grem domov.

Torej boste v Limi še ostali? Zakaj?

Zdaj sem v puščavi in ne vem, kako izgleda perujsko mestno življenje (smeh).

Ali fotografirate, delite izkušnje?

Fotografiram s telefonom in ko pridem domov, bom ob posnetkih pripovedoval o doživetjih, ljudeh in pokrajini tukaj.

Bi izlet v Peru priporočali?

Seveda. V Peruju je lepo, ljudje so prijaznimi in tudi organizatorji so super. Še enkrat hvala vsem, ki ste tukaj. Super je.

Kaj sicer počnete v življenju?

Sem iz Maribora in delam v knjižnjici z otroci. Pred dvema letoma sem začel z trail teki, pred tem sem bil cestni kolesar za skoraj 20 let. A če kolesariš, moraš veliko trenirati tudi v dežju, temi in pozimi, zato je zelo nevarno, ker si ves čas na cesti. Zato sem raje začel s trail treili in letos je moja prva sezona v ultra tekih. Pretekel sem tri 100 kilometrske, eden the je bil že omenjen 100 kilometrov Istre, kjer sem zadel vstopnico za MDS Peru.

Prihodnje tekme?

Pred mesecem sem načrtoval, da sem s sezono zaključil, pa je prišel Peru! Naslednje leto sem se želel udeležiti 100 milj Istre, namesto 100 km, ter nekaj ultra trailov v Avstriji in Italiji. Mogoče pa se bom naslednje leto vrnil v Peru. Seveda moram najprej najti sponzorje in donatorje, tako kot letos.

Jih bilo lahko najti v treh tednih?

Niti ne. Ampak ko so slišali mojo zgodbo, se jih je odzvalo kar veliko. Rekli so mi “Hej stari, vredu je! Moraš iti!” In njim se lahko zahvalim za letalsko karto, nekaj hrane, opreme… Drugače finančno ne bi zmogli, zato sem vesel! (z širokim nasmehom na obrazu)

Vaša  žena tudi teče in se ukvarja z športom?

Pred dvema letoma je nehala teči. Prej je bila zelo dobra. Posvetila se je jogi in rastezanju.

Je bila prestrašena ali vesela, da ste šli na MDS, tako zelo zahtevno dirko?

Name je zelo ponosna in tudi zelo vesela je, da sem tukaj. Ker me dobro pozna, mi je rekla: “Končal boš tekmo.”

Vas mika, da bi useležili MDS Marocco?

Mogoče, ampak Maroko je v aprilu, kar je preblizu. Najbrž bom naslednje leto prišel v Peru ali pa v Maroko v 2019.

Ostale strasti v življenju?

Branje knjig, slikanje, druženje z družino, še posebej sprehodi v naravo, pohodi ali obiskovanje drugih mest. Najraje berem knjige o hrani, da izboljšam formo.

Posebna dieta? Hrana?

Jem veliko maščob, nič ogljikovih hidratov in malo beljakovin. Doma jem tudi veliko zelenjave, ampak tukaj … (smeh)

Dehidrirana hrana?

Seveda. Imam predvsem potovalna kosila (travel lunch), kokosovo kremo in beff jerky ter nekaj maščobnih energijskih gelov (Ultra Energy Windforce – energijski koncentrat z L-karnitinom).

Vse služi namenu? Brez prebavnih motenj?

Odlična izbira in prav nobenih prebavnih motenj. Osnova so, kot rečeno, maščobe, ne sladkorji, kot pri ostali športni hrani, ki povzroča omenjene težave.

Torej raje upotabljate energijo iz maščobe kot sladkor?

Ja. Tako sem naučil telo – da uporablja maščobo kot energijo.

Si je bilo v službi preprosto vzeti “počitnice”? Če temu lahko rečeva počitnice.

Sodelavci so bili zelo kolegialni in me razumejo. Direktorica pa je dejala: “Dala ti  bom dva dni, da greš”.

Torej vas neke vrste sponzorira s časom? (smeh)

Lahko bi rekli, ja. (smeh)

Boste doma obujali spomine?

Seveda, tukaj je čudovito in veliko zgodb imam za domače ter prijatelje. Ko se vrnem, bom vsem povedal, kako je bilo.

Ste spoznali posebne ljudi?

Vsi smo prijatelji (pokaže šotor z rokami). Prej se nismo poznali. Ko vsak dan vidimo iste  obraze, pa se pozdravimo in povprašamo, kako je, si pomagamo postaviti šotor… Mislim, da je nudenje pomoči v človeški naravi.

Individualni šotori …

Zelo praktični. Imam dovolj prostora in ni jih težko postaviti. Kar povzroča težave, je veter. Vsak dan je tako vetrovno.

Če bi vas kdo vprašal, ali naj poskusi tekči na MDS, kaj bi mu odgovorili?

Obvezno pojdi in poskusi! To je živjenska izskušnja.