S pomočjo polovičke uspavalne tablete, ušesnih čepkov in večnamenske rutke poveznjene preko oči, sem sem trdno spal vso noč. To je moja že ustaljena rutina, ko ne spim doma in rabim trden spanec. Če si sobo ali šotor delim še s kom pa je to že skoraj nuja. Od hostla, v strogem centru mesta Ponta Delgada, do štarta, na slovitem trgu z mestnimi vrati Portas da Cidade je bilo zgolj 300 metrov. Zato sem vstal ob 5:30 in se v miru pripravil na tekmo. Pojedel sem zajtrk, popil kavo in obiskal WC. Tudi to je ob mazanju pregibov rok in nog, prstov na nogah ter genitalij z vazelinom, že moja ustaljena rutina. Ni prijetno namreč, če moraš že takoj po štartu zaviti na stran, sploh če nimaš s seboj vlažilnih robčkov. Doživiš lahko namreč sila neprijetne stvari. Če ste že kdaj občutili neprijetno skelenje okoli zadnjika boste vedeli o čem govorim. Ob potenju, ki dodatno razdraži pekočo zadnjico pa se lahko nekajurni tek spremeni v agonijo. Zato imam v nahrbtniku zmeraj majhen zavoj vlažilnih robčkov in tubico vazelina. Tudi če grem zgolj na malo daljši trening.
Na trg, kamor sem prišel deset minut pred štartom, so z mano prihajali še zadnji tekmovalci. Ne maram (pre)dolgega čakanja na odštevanje, sploh ob mrzlih jutrih. Odmaknjen od množice, je ob strani čakal tudi legendarni Pau Capell in za srečo sva naredila nekaj skupnih fotografij tik pod mestnimi vrati. Na organizatorjev avtomobil sem naložil torbo z opremo, ki me bo čakala v taboru prve etape, do katerega sem načrtoval, da bom pritekel med enajstimi in dvanajstimi urami. Start je potekal brez velikega pompa, kot se za soboto, zgodaj zjutraj tudi spodobi. Večino prebivalcev glavnega mesta otoka São Miguel je bodisi še spalo ali pa sedelo pri jutranji kavi. Tudi radovednih turistov, ki sem jih na otoku srečal zgolj za vzorec, je bilo na trgu ob tej uri malo. Tako nas je na prvo etapo, dolgo petinsedemdeset kilometrov, v glavnem pospremila ekipa organizatorjev in njihovi pomočniki prostovoljci.
V prvi skupini s Capellijem na čelu sem vztrajal kakšnih pet kilometrov. Ne vem kakšen je bil tempo, saj ure nisem imel, zagotovo pa ni bil počasen. Dolžino sem lahko ocenil, saj sem prejšnji dan, ko je ura še delovala, odtekel po isti progi še zadnji, aktivacijski trening s pospeševanji. Tudi ostali tekači so začeli upočasnjevati in v drugi skupini nas je vztrajalo kakšnih petnajst. Capellu sta lahko sledila samo v Nemčiji živeč Rus Anton Kalashnikov, zmagovalec 155 kilometrskega Altai Ultra-Trail iz leta 2017 in v Angliji živeč Hrvat Mauro Peršič, ki je na letošnji preizkušnji 100 milj Istre, na progi dolgi 168 km, dosegel odlično 11. mesto.
V prvem dnevu nas je čakalo 75 kilometrov in dobrih 3.000 višinskih metrov.