Konec prve etape

Po nekaj prvih kilometrih spuščanja proti jezeru Lagos das Furnas je potka postajala vse bolj ozka, okolica pa podobna džungli. Neverjetna bujna rast s pravo ekspanzijo raznolikega rastlinskega sveta. Sedaj vem, zakaj nosi največji otok iz arhipelaga Azorov naziv Zeleni otok. Tla so bila mokra, blatna in spolzka. Polna odpadlega listja in vej vseh velikosti. Tu in tam so se copati pogrezali v globoko lepljivo mešanico zemlje, gnijočega listja in vode. Ničkolikokrat sem moral preplezati kakšno deblo, ki je ležalo na poti ali se prebijati skozi prepletene lijane. Na trenutke je bilo moč vonjati zelo močno aromo posebnih semen, ki so padala iz velikanskih dreves. Če si se jih dotaknil si imel na prstih lepljivo sluz podobno smoli, ki je še ure oddajala močan vonj. Predvsem sladkobni vonji so me pričeli motiti, kar je iz preteklih izkušenj pomenilo, da bo želodec počasi pričel zavračati hrano. Zato sem hitro pojedel še ostanek sendviča, ki sem ga načel že nekoliko prej in je bil ob banani edina običajna hrana. Na poti sem bil že dobrih sedem ur in za seboj sem imel blizu šestdeset kilometrov.

Do kontrolne točke v obmorski vasici Riberia Quente sem bil že pošteno izžet. Do cilja me je ločilo še 14 kilometrov, vmes pa me je čakala še ena postaja v mestecu Povocao in dva krajša vzpona. Pot se je vila tik ob morju in pod globokimi strmimi prepadi je bilo slišati bučanje valov. Severni Atlantik je s s svojimi frontami in viharji včasih neprizanesljiv, saj so le ti lahko včasih visoki tudi več deset metrov. Domačini pravijo, da so tako tudi po več dni odrezani od sveta, saj trajekti in letala takrat ne vozijo. Največkrat se to zgodi v zimskih mesecih, ko sicer temperature ne padejo pod 10 stopinj je pa v tem obdobju veliko dežja in močnega vetra.

Tudi sam sem se pričel počutiti, kot da v meni divjajo viharji. Popolna energetska izpraznjenost ter posledično omotica in telesne bolečine so pričeli s svojim divjim plesom. Vedel sem, da se tukaj pričenja tisti pravi boj – s samim seboj. Stežka sem pogoltnil sladkobni gel in ga poplaknil z vodo v upanju, da ga ne izbljuvam in dobim nekaj sveže energije. Vedel sem, da se mi prednost pred Ericom počasi, a vztrajno izmika. Zagotovo ni več daleč in kmalu se mi bo prilepil za hrbet. Mogoče pa tudi njega pestijo podobne težave? Koliko je ura? Koliko kilometrov imam še do cilja? Koliko višinskih metrov? Vse te odgovore bi lahko dobil s pogledom na uro, ki pa je zatajila tik pred startom. Ne, sedaj se ne smem prepustiti toku slabih misli, ki dodatno črpajo energijo. Odlično mi gre in dobro sem na poti. Narava okoli mene je čudovita. Še malo in jedel bom toplo večerjo ter spal zavit v topli spalki. Privoščil si bo sladke piškote in čaj. Toda, ali bom lahko sploh jedel!? Že misel na hrano mi sploh ne diši! Toda potreboval bom energijo za naslednji dan! Telo brez hrane se ne bo regeneriralo…

Monologi v glavi in boj s telesnimi omejitvami so me počasi prinesli do zadnje kontrolne točke. Le kakšnih dvajset tekmovalcev je pred mano izvem in da me čaka še nekaj vzpona ter spust v cilj, ki je sedem kilometrov od tukaj. Založim se z vodo in odklonim ponujen datelj prijaznega prostovoljca. Opravičim se mu, da imam razdražen želodec in da ne morem ničesar jesti. Neverjeten optimizem in dobra volja veje iz vseh teh ljudi, ki po več ur delajo na na postajah. Vsakega tekača že na daleč pozdravijo z glasnimi vzkliki in navijanjem. Priznam, da se kar malo nalezeš njihove tople energije. Ko zapustim stojnico in odštrkljam v strm klanec se sprašujem, kako lahko tukaj sploh vozijo avtomobili. Naklon je neverjetno velik, skoraj navpičen. In večina vseh asfaltnih cest je tukaj takšnih. Ko dosežem vrh prvega in zavijem na makadamsko pot, ki me odpelje proti gozdu zagledam deset metrov za seboj Erica.

“Azori so nepredvidljivi, divji, prvinski. Vzponi so dolgi in strmi. Včasih stojiš do kolen v blatu in ob upiranju na palico, se ti le ta pogrezne v mehko brozgo vse tja do ročaja. Spusti so spolzki in z velikimi nakloni nevarno strmi. Vratolomno vijuganje med podrtimi drevesi, preskakovanje počez nametanih debel ter plezanje preko in plazenje pod njimi pa spominja prej na kakšen adventure race kot ultra trail. Zaraščen gozdni svet je kot džungla, kjer zaradi visoke vlage zapeče v pljučih po vsakem vdihu. Občasno si moraš utirati nove poti čez trnje in ruševje, kajti blatni plazovi so pogosti in ne redko kdaj odnese kar celo pot pred teboj. Na vrhovih je prepišno in ledeno mrzlo. Kontrolne točke nudijo samo vodo. Zdi se mi, da je večina običajnih trail tekem, ki sem jih odtekel do sedaj v primerjavi s to res otročje lahka. Zame je bilo to nekaj povsem novega. Življenska (pre)izkušnja, ki me je naredila močnejšega, bogatejšega, zrelejšega in hvaležnejšega.”

Že po nekaj sto metrih me prehiti in se počasi oddaljuje. Dohitim ganekaj metrov višje, ko si sedeč na skali ob potki na glavo namešča svetilko. Tukaj se ob tem letnem času prične mračiti nekaj minut pred šesto popoldan in časovna razlika s Slovenijo znaša dve uri. Sam se odpravim naprej v upanju, da noč še ne bo nastopila tako hitro. Toda ko zavijem v gozd mi je takoj jasno, zakaj se je Eric opremil že s svetilko. Tukaj je temno kot v rogu. Ker vem, da bo vedno bolj temno in da potrebujem vsaj malo svetlobe pri iskanju in nameščanju svetilke, se ustavim še sam. Eric seveda švigne mimo in vdan v usodo, da bom na prvi etapi zaostal nekaj minut, se odpravim za njim. Po slabih dveh kilometrih vzpona sledi vratolomen spust, ki je tukaj že skoraj standard. Kakšnih 300 metrov pred seboj zagledam rdeče pobliskavanje svetilke, ki se ji vse bolj bližam. Eric na spustih nekoliko zaostaja zato ga kmalu ujamem in dober kilometer pred ciljem tečeva skupaj. 11:46:12 je najin čas po dobrih 76-tih kilometrih in 3.181 višinskih metrih.