Z Ericom so nama dodelili skupen šotor številka 5. Sistem je bil namreč takšen, da so nas dali po šest skupaj in sicer po vrsti tako kot smo prihajali v cilj. Bila sva prva, zato sva si tudi pogrnila na najboljših mestih, čim dalje od vrat. Vedel sem, da bi moral takoj popiti beljakovinski regeneraciski napitek, a se mi je upiral. Oblekel sem toplo jakno in se ulegel na šotorska tla. Samo ležal sem in se od pomanjkanja energije in nizkih temperatur, ki bi bile v običajnih razmeraj veliko znosnejše, tresel po vsem telesu. Tako sem bil izčrpan, da se mi ni dalo niti preobleči in se zavleči v spalko. Eric je med tem že pojedel večerjo in si razpakiral stvari. Po kakšnih 45-tih minutah sem nekako zbral moči in tudi sam napihnil spalno podlogo, razpakiral nahrbtnik ter se odvlekel iz šotora do prostora z vročo vodo. Kot je običaj na takšnih etapnih tekmah, sem imel tudi tokrat s seboj liofilizirano ter s sušenjem in zamrzovanjem pripravljeno hrano. Preizkusil sem že več različnih znamk, a moram reči, da med vsemi Tactical Foodpack močno izstopa. Je namreč izredno okusna, kar večina tovrstne hrane ni, visokokalorična ( 100 gramski paketi štejejo med 500 in 700 kalorij), njena priprava pa zelo enostavna, praktična in hitra.
Žal kljub odlični hrani, ki sem jo imel s seboj nisem mogel zaužiti več kot enega paketa. Vedel sem, da bo zaradi tega moj jutrišnji nastop najbrž veliko slabši, a nisem želel tvegati bljuvanja. Upal sem, da me bo ponoči ali najkasneje zjutraj zbudila lakota. Kljub prihajanju novih tekmovalcev v šotor in hrupom, ki so ga povzročali s svojimi opravki, mi je nekako le uspelo zaspat. Zbudil sem se nekaj pred šesto. Na žalost nisem bil lačen in ni se mi dalo premakniti iz tople spalke. Vedel sem, da imam da štarta ob 8:00 časa še na pretek. Zato sem vztrajal in se meril s polnim mehurjem, ki je na koncu zmagal in me prisilil zapustiti šotor. Da ne bi prevečkrat hodil sem in tja, sem s seboj vzel še paket s hrano za zajtrk, ki si ga običajno naredim sam. Ta vsebuje ovsene kosmiče, mešanico suhega jagodičevja in Reflexovo vrečkico proteinov z vsemi mikro in makro hranili. Obvezno za zajtrk popijem še Warrior kavo z maščobo, ki si jo dodatno začinim še z mlekom v prahu in MCT oljem v prahu. Tudi z zajtrkom sem se bolj mučil, kot pa ga z užitkom jedel, zato bo iskanje informacij o tem, kaj, zakaj in kako vpliva dolgotrajna fizična aktivnost na prebavo, v prihodnje ena mojih temeljnih nalog. Letos sem se namreč s slabim počutjem in fizično izčrpanostjo, ki je bila posledica upiranja želodca, srečal že nekaj krat (Val D’aran by UTMB, UTMB in Ultra X Azore).
Ob 7:50 sem stal na štartu odločen, da sledim Ericu do konca. Ob osmih smo se pognali po dolgem pomolu majhne turistične vasice Faial Da Terra. Presenetljivo nisem čutil nobenih bolečin in utrujenosti v nogah. V ospredju sta bila favorita Anton Kalashnikov in Mauro Peršič, za njima pa midva z Ericom in še kakšnih pet tekmovalcev. Pau Capell ni prišel na štart in skupaj z njim je odstopilo še šesnajst tekmovalcev. Iz asfalta smo kmalu strmo zavili v gozd na prvi vzpon, ki je že kaj kmalu naredil selekcijo in raztegnil skupino. Vztrajal sem tik za Ericom in počutiti sem se pričel vedno bolje. Eden izmed tekmovalcev iz ozadja naju je prehitel in tudi meni je bil tempo malenkost prepočasen. Zato sem mu sledil in se otresel Erica, ki pa ni dosti zaostajal, saj sem si do prve kontrolne točke pred njim nabral le dve minuti prednosti. Med tem sem ujel še Andrzej Kowalika, ki je bil skupno na enajstem mestu in velik del vzpona sva odtekla skupaj. Žal sva se tudi izgubila in kakšnih petsto metrov tavala po pragozdu, dokler nisva našla prave poti, ki je zavila čez pašnik, ki jih smo jih prečkali že ogromno. Pri tem sva izgubila dragocene minute in priključila se nama je manjša skupina med katerimi pa ni bilo Erica. Močno sem upal, da ni kje pred menoj.
Takoj po kontrolni točki je sledila dolga in široka makadamska cesta, ki se je počasi dvigala proti 1103 metru visokemu vrhu Pico da Vara. Žal nisem mogel slediti tempu ostalim tekmovalcem in tudi tisti iz ozadja so me pričeli počasi dohajati. Med njimi tudi Eric. Do naslednje postaje sva se tako ves čas “lovila”. Spet sem bil na vzponih in spustih boljši. Tudi takšnih, kjer so se mi noge pogrezale do kolen, ob upiranju na palico pa so te potopile v mehko brozgo vse tja do ročajev. Na vrhu planote Graminhais se je pot zravnala in se priključila makadamski stezi, ki se pod velikanskimi vetrnimi elektrarnami blago spuščala proti tretji časovni postaji, kjer sem dokončno priznal Ericovo premoč.
Nekateri vzponi so bili zaradi razmočenega zemljišča in dolgih strmih odsekov izredno težki.
Sledil je izjemno strm in dolg asfaltni odsek, ki se je spuščal proti mestu Furnas. Vmes pa nas je čakalo še prebijanje skozi gosto razraščen tropski gozd in dobrih dvesto metrov dolge makadamske ceste, ki je bila do gležnjev prekrita s kravjeki. Gost bel dim je že od daleč naznanjal, da se bližam skrivnostnemu kraju, kjer je bil leta 1630 zadnji vulkanski izbruh. Ozračje je bilo vedno bolj gosto in močan vonj po žveplu je dražil moj, že tako občutljiv želodec. Nekaj turistov, ki se je sprehalo skozi tople meglice, ki so puhtele iz fumarol, nas je začudeno opazovalo. Posebnosti tega mističnega kraja so ob vrelcih s toplo vodo in odprtin iz katerih uhajajo vodna para ter plini še znamenite jedi “Cozidos das Furnas” (kuhano iz Furnasa). Kuharji iz lokalnih restavracij svoje glinene lonce, napolnjene z različnimi jedmi in pokrite s pokrovi navežejo na vrvi in jih spustijo globoko v osrčje zemlje, kjer jih pustijo šest do osem ur. Ko odkrijejo svoje gomile in jih izvlečejo nazaj na plano, se aroma kuhanih sestavin v njih, širi po vsem mestu.
V gost bel dim ovito mistično mestece Furnas, kjer so še vidni znaki aktivnega vulkana.