Rojen(i) pod srečno zvezdo
Med nočnim “zalivanjem” peska sem sem se še enkrat zazrl v nebo posejano s tisoče zvezdami. Res so bile neverjetno blizu. Tudi pošteno hladno je bilo. Kar malce neverjetno za puščavo. Ura je kazala dve zjutraj in sedem stopinj celzija. Hitro sem stekel nazaj v topli objem spalne vrečke in pri tem pazil, da ne zbudim bližnjih sosedov Davida, Amando in Kennya. Čez štiri ure bomo vstali, pojedli zajtrk, pospravili tabor in se pripravili na našo prvo ogrevalno etapo.
Tabor se bo počasi spremenil v velik vrvež.
Ciljanje v vrečko
Spal sem relativno dobro. Kljub neravni in v primerjavi z domačim jogijem trdi podlagi. Samonapihljiva blazina Pinguin Peak se je dobro izkazala. Okrog mene je najprej iz pritajenih zvokov in šepetanj, postajalo vse glasneje. Tabor se bo počasi spremenil v velik vrvež. V teh letih sem nabral nekaj izkušenj in vem kako ljudje delujemo. Zato sem pohitel s pripravo zajtrka in obvezne Warrior kave, ki je moja zvesta spremljevalka na tovrstnih preizkušnjah. Po zajtrku in kavi se bo namreč pred šotori s stranišči naredila dolga kolona, zato želim biti med prvimi, ki bodo zasedli te šotore. Čakanje v koloni je samo nepotrebno razmetavanje s časom. S seboj smo, kot del obvezne opreme, morali prinesti bio razgradljive vrečke. Ker ni nikjer pisalo kolikšen mora biti njihov volumen, sem vzel pač najmanjše. Tako sem moral biti pri ciljanju vanje zelo natančen. Sicer ne vem kako je pri vas, a ob veliki potrebi se meni večinoma poraja še majhna. Zato je bila vrečka kmalu polna kot balon, ki se bo vsak čas razpočil. V prihodnje bom ubral drugo taktiko in se na poti do stranišča najprej olajšal z “zalivanjem” peska. Tako bo v vrečki ostalo dovolj prostora. Za drugič pa bom vsekakor nabavil večje. O neprecenljivosti vlažilnih robčkov pa sem tako ali tako že pisal v blogu Marathon de Sables Peru.
Vlažilni robčki, vazelin in druge nepogrešljivosti
Ker sta seveda najvažnejša dela celotne opreme, ki ju potrebujete za takšen izziv hrana in pijača, se je treba zelo dobro pripraviti in organizirati že preden se odpravite na pot. Doma morate tako narediti protokol hranjenja in pitja ter preračunati kalorije in stehtati vso opremo. Ta ne sme presegati dovoljene mase, ki jo določi organizator. Prav tako pa morate imeti tudi predpisano število kalorij na dan. Ta je tista spodnja meja, ki vam bo omogogočila zgolj “preživetje”. Zato zelo priporočam, da izberete takšno hrano, ki je v pakiranju zelo lahka toda bogata s kalorijami. Z razliko od Marathona Des Sables, kjer vso opremo tovoriš na svojem hrbtu, so tekmovanja Ultra X nekoliko lažja. Organizator namreč tvojo opremo, ki ne sme presegati mase 14-tih kilogramov, prevaža med tabori. Tako nosiš na hrbtu le tisto, kar potrebuješ za posamezno etapo. Tudi gorilnika, gorilnih tablet in loncev ni treba nositi s seboj, saj je v taboru ves čas na voljo vroča voda, ki pa je namenjena zgolj za pripravo hrane, čajev in kave. Med nepogrešljive malenkosti, za katere vam noben organizator ne bo napisal, da jih vzemite s seboj sodi kar nekaj stvari, ki vam bodo bistveno olajšale večdnevno tekaško avanturo. To so vlažilni robčki, vazelin, ščipalec za nohte ali škarjice, igla in sukanec, majhen nožek, vrvica za sušenje perila, kjer ne potrebujete ščipalk (sistem kroglic ali dvojno zavita vrv), tablete proti bolečinam…
Primer seznama hrane in pijače z izračunom kalorij za prve tri etape.