Smo kot velika družina. Bratje in sestre, ki se zberemo zato, da skupaj tečemo, jemo, pijemo, spimo in smo drug drugemu v oporo.
V nedeljo sem odpravil v Novo Gorico, kjer me je že nestrpno čakal Salameh. Še en tekaški brat, ki sem ga spoznal v Jordaniji. Gre nedvomno za enega najboljših puščavskih tekačev na svetu. Za seboj ima namreč že ničkoliko tekem različnih dolžin, kjer kljub svojim 52-tim letom še zmeraj posega po najvišjih mestih. Ob letošnji zmagi na Ultra X Sri Lanka se je s desetkratnim zmagovalcem Marathona Des Sables Rachidom El Morabity boril za prvo mesto na 270 kilometrrske Marmoom Ultramarathonu v puščavskem predelu emirata Dubaj Saih Al Salam. Za Rachidem je zaostal zgolj za tri minute. Med ostalimi uspehi je treba vsekakor izpostaviti nekatere najpomembnejše Salamehove zmage in sicer na 242 kilometrov dolgem Ultramaratoun Dead to Red leta 2018, na 250 kilometrskem Ultra X Jordan (prej Wadi Rum Ultra) leta 2017, 2018, 2019 in 2021, na seriji puščavski tekov The 4 Deserts Ultramarathon (4 x 250 km) leta 2014, na 250 kilometrskem Marathon Des Sables leta 2012 in na 270 kilometrskem Al Marmoom Desert v Indiji leta 2012. Spisek njegovih tekem in uspehov, ki jih je nanizal v dvainštiridesetih letih je seveda zelo zajeten in vreden spoštovanja.
V Novi Gorici me je že nestrpno pričakoval Salameh. Zanj sem imel namreč gele in liofilizirano hrano. Srečala pa sva tudi Erica, s katerim smo se po uradni proceduri pregleda obvezne opreme odpravili na skupen sprehod do Solkanskega mostu.
Dan pred začetkom
Po uradni proceduri pregleda obvezne opreme, ki je potekala v enem izmed treh hotelov v Novi gorici, smo imeli še nekaj časa. Zato smo se z Salamehom in Ericom odpravilli na sprehod do Solkanskega mostu in kosilo. Ob treh smo že sedeli na avtobusu, ki nas je zapeljal na uvodno srečanje in predstavitev v Ajdovščino. Lepo je bilo srečati znane obraze organizatorjev, prostovoljcev kot seveda tudi tekmovalcev, ki pa jih je od uradno prijavljenih 128 prišlo zgolj 73.
Prva noč v skupnih šotorih
Po formalnem srečanju v centru mesta je sledila selitev do nekaj sto metrov oddaljenega kampa v Ajdovščini in sproščeno druženje ter obujanje spominov na skupna tekaška doživetja. Za začasen dom smo si skupen šotor izbrali Salameh, Tommy Chen in Eric. Ker je manjkala skoraj polovica tekačev smo tako imeli veliko več prostora, saj se bi nas drugače v njem moralo stiskati kar šest. Po večerji je pred zgodnjim spanjem sledila običajna rutina etapnih tekem. Polnjenje nahrbtnika z obvezno opremo, hrano, pijačo in stvarmi, ki jih bomo potrebovali za prvih 42 kilometrov. Bujenje na telefonu sem nastavil ob petih, vtaknil čepke v ušesa, si preko oči poveznil večnamensko rutico, zlezel v spalko in kljub nemiru v sebi uspel v nekaj minutah zaspati.
Pred spanjem sem imel veliko vprašanj. Predvsem me je skrbelo kakšno škodo in posledice na organizem je pustila viroza. Spet sem stavil na svoj odličen metabolizem, imunski sistem ter hitro regeneracijo.