“Ova noč nije bio moj dan”

Se še spomnite legendarne izjave Klitona Bozge. No tako nekako bi lahko za prvo noč (kot tudi za dan, a o tem kasneje) lahko rekel tudi sam. Kljub temu, da mi je uspelo relativno hitro zaspati sem se ponoči nekajkrat zbudil in se trudil zaspati nazaj. Tako sem bil zjutraj dokaj “mačkast”. Spalka na centimerski podlagi nikakor ne more nadomestiti postelje kakor tudi šotor, kjer te obkrožajo še trije neznanci, ne more nadomestiti tvoje sobe. Predčasno vstajanje sem izkoristil za pripravo zajtrka in obiska stranišča, ki je bilo zaradi zgodnje ure še prazno. Skuhal sem si kavo, ki me je nekoliko razbistrila in kamp je počasi zaživel. Bil sem v prednosti zato se mi ni nikamor mudilo. Prste na nogah sem namazal z vazelinom in poravnal nogavice in zgladil gube. Počistil vložka in notranj del športnih copat. Natočil svežo vodo v plastenki in še enkrat preveril vso opremo. Ponovil protokol hranjenja in pitja na poti, si naredil okvirno časovnico in načrt prvega dne. Etapa ni bila zahtevna. Klasičen gorski maraton z zgolj 1280 višinskimi metri. Zato sem računal na čas okrog petih ur. Iz kampa smo se počasli odpravili v center Ajdovščine, kjer je bil ob 8.00 štart. Čas do odštevanja je vsak preživel po svoje. V glavnem je bilo veliko fotografiranja, iskrenega veselja ob ponovnih snidenjih, dobrih želja in prijateljskih tepljanj in stiskov.

Learning To Fly

Na vsakem štaru imam še vedno nekaj, čemur bi se lahko reklo trema. Gre za tisto vznemirjeno pričakovanje, ko še ne veš kaj vse te čaka. Tako si po eni strani želiš, da se naj vse skupaj že prične, po drugi strani pa bi odhod, če bi se le dalo, še malo zavlekel. Kakorkoli ob 8.00 uri smo se pognali iz štarta in prvih 10 kilometrov je bilo razen vzpona na Vipavski križ, pretežno ravno,. Z dobrimi 50-timi minutami sem bil pred prvim malce višjim vzponom med hitrejšimi tekači.

Še dva dni nazaj sem imel tukaj v Vipavskem križu najet čudovit apartma v bivšem župnišču.

Tudi proti vrhu 432 metrov visokega Velikega Školka sem uspel držati stik s francoskim tekačem Julienom CAZORLO. Kakšen kilometer pod vrhom sem nekoliko zaostal, a ga na redkih spustih spet ujel. V zadnjem delu vzpona, tik pod vrhom sem ga izgubil pa tudi Belgijski tekaški prijatelj Eric Lemmens se mi je začel približevati iz ozadja. Vedel sem, da sem pri teku navzdol hiter in da lahko pobegnem Ericu in ujamem Juliena, zato sem pritiskal na polno. Teren je bil mešan. Ponekod s strmimi kratkimi odseki, ki so se tu in tam nekoliko poravnali, a se hitro spet nagnili v dolino. Pot je bila ozka in polna pasti. Prepredena s koreninami, odkruški kamnov in skal. Zgodilo se je naenkrat. Sploh ne vem kako. Naenkrat sem se znašel na tleh. Bilo je tako bliskovito, da si z rokami nisem uspel zaščititi glave. Z desnim ramenom, komolcem in podlaktjo sem podrgnil po skalah in uspel dvigniti obraz toliko, da sem samo podrsal po zemlji. A bilo je dovolj, da sem si presekal nos in dobil udarec v brado, arkado in ličnico tik pod očesom, da mi je le to v trenutku oteklo in pomodrelo. Od navala adrenalina nisem čutil nobene bolečine. Ker sem videl nekaj krvi sem vedel, da poškodba najbrž ni čisto nedolžna. Tako kot sem hitro padel sem se tudi pobral in nadaljeval s spustom do četrte kontrolne točke oz. druge postaje z vodo, ki je bila le nekaj sto metrov nižje. Po reakciji ekipe, ki je bila na postaji sem sklepal, da moram izgledati grozno. K meni sta takoj pritekla dva gorska reševalca, ki sta me oskrbela. Enega izmed njiju je skrbelo, da imam počeno lobanjsko dno. Spraševal me je, če sem izgubil zavest in če čutim kaj sladkega v ustih. Ko sem mu povedal, da mislim nadaljevati pot mi je strogo zabičal, da jih nujno pokličem, če se bo pojavila slabost, zmedenost, krvavitev iz nosu ali občutek sladkobe v ustih.

Pot sem nadaljeval nekoliko rezervirano, še poln razočaranja nad neprijetnim dogodkom in samim seboj. Bil sem poln nemira, tesnobe in nemotiviranosti. Adrenalin je popustil in kljuvati so me začele bolečine. Na odsekih, ki bi jih z lahkoto pretekel sem hodil. Tekači, ki so me prehitevali so se čudili, me spraševali če potrebujem pomoč in če je vse v redu. Ko sem se nekako spet uspel prepričati in telo spet spraviti v pogon pa se je pravi pekel šele pričel. Najprej v obliki blagega črvičenja v želodcu, ki se je stopnjevalo do krčev, ki so me zvili v dve gubi. Moje napredovanje je bilo drastično upočasnjeno. Na vsakih deset minut sem se moral ustaviti, kajti krči v trebuhu so bili premočni. Razmišljal sem o smiselnosti svojega početja in bil odločen, da se bo moje Svetovno prvenstvo z današnjih klavrnim prihodom v cilj zaključilo. Pika na i je bila še zelo močna diareja, ki pa je vsaj omilila trebušne bolečine. Želodec si od sredine in četrtkove viroze očitno še ni dovolj opomogel, da bi lahko konzumiral velike količine sladkorja, ki jih vsebujejo geli, ploščice in športne pijače.

S počasnim tempom sem nadaljeval do zadnje kontrolne postaje z vodo, kjer me je vsaj malenkost v dobro voljo spravil James Cooke, ki se je v Sri lanki že poizkusil kot etapni tekač na ultra razdalje, a ugotovil, da še ni dorasel tej vlogi. Zato se je odločil, da se kali in utrdi tako, da pomaga organizacijski ekipi kot prostovoljec, prosti čas pa izkoristi za tekaške treninge. Mogoče sem se nalezel njegovega optimizma in dobre volje, ali pa so pomagale njegove slane palčke, ki so umirile moje ponorelo črevesje. Zadnjih 10 kilometrov do cilja sem v glavi namreč že načrtoval prehranjevalno strategijo za naslednji dan. Ker je bil cilj v centru Ajdovščine, sem v trgovini nakupil zaloge pršuta, sira in toasta ter se odločil, da naslednje dni poskusim teči brez sladkornega “dopinga”.