Tretji dan nas je čakalo dobrih 63 km in nekaj čez 2.500 višinskih metrov ter selitev iz Vipavske doline preko Mosta na Soči v Tolmin. Pot, ki je bila zelo slikovita ter razgibana je ponujala različne reliefe ter profile. Tako so na svoj račun prišli vsi tipi tekmovalcev, še najbolj pa tisti, ki jim ležijo krajši in strmi vzponi ter spusti. Žal je bilo kar nekaj kilometrov asfalta, kar mi ne ustreza, saj stopala ter sklepi na trdi podlagi hudo trpijo in se hitro utrudijo. Strašno sem trpel tudi na skoraj 10 kilometrskem ravnem asfaltiranjem odseku iz Čepovana do Grudnice toda neznansko užival na sotočju Idrijce in Soče pri Mostu na Soči ter na zadnjih dveh vzponih dvajset kilometrov pred ciljem, ki je bil v kampu Siber. Spet sem uspel pridelati skoraj polurno prednost pred tretjeuvrščenim Ericom Lemmensom in več kot uro rezerve pred četrouvrščenim Simonom Brownom.
V četrtem dnevu je v naši kategoriji skoraj prišlo do preobrata, Že v samem začetku smo silovito štartali in z manjšo skupino v kateri smo bili Belgijec Eric Lemmens, Anglež Nathan Montague ter četrta med ženskami Avstralka Jacqui Bell, zgrešili pot. Po kakšnih 500 metrih smo videli, da ni oznak in se obrnili ter pričeli loviti zamujene minute ter tekače pred nami. Komaj sem dohajal tempo, ki ga je narekoval Nathan. Izjemen dolgoprogaš, ki je zmagal na 280 kilometrov dolgi etapni tekmi Wild Elephant na Šri Lanki ter kljub ugrizu kače v zadnji etapi, nadaljeval tekmo in zasedel tretje mesto na 400 kilometrov dolgi Ultra-Trail Gobi v Kitajskem delu največje puščave na svetu. Nathan se nam je najbrž s tem, da nas je povlekel naprej hotel odkupiti, ker nas je takoj po štartu zavedel na napačno pot. Nekajkkrat sem pogledal nazaj in nikjer nisem zasledil Erica, zato sem mislil, da ne zmore hitrosti naše skupinice in je zaostal. Toda po dobrih desetih kilometrih, ko se je pot pričela vzpenjati, sem ga na svoje začudenje zagledal pred seboj. Zagotovo je ubral kakšno bližnjico in tako prihranil nekaj minut.
Srednješolski učitelj Nathan Montague, sedemkratni zmagovalec dirke Round the Island, tretjeuvrščeni na Ultra-Trail Gobi, zmagovalec Wild Elephant ter rekorder proge Cotswold Xay Century.
To me je dodatno podžgalo in ker se je v preteklih dneh izkazalo, da sem pri vzponih zelo hiter, sem pospešil in ga hitro ujel. Nadaljeval sem s svojim tempom in do vrha in dosegel deveti najboljši čas vzpona. Vsak dan, razen prvič, so namreč merili čase od vznožja do najvišje točke tistega dne in na koncu vsake etape razglasili še kralja in kraljico gora. V prvi polovici 57 kilometrov dolge etape sem se počutil odlično. Potem pa so moči počasi začele pojenjati. Na zadnjem, 15 kilometrskem ravninskem delu sem popolnoma odpovedal, tako, da nisem uspel držati tempa 6:15, ki ga je pred mano narekoval Danec Jakob Bloch. Šest kilometrov pred ciljem, me je ujel še anglež Lewis Robling. Potem sem nekje zgrešil progo, še danes ne vem kje, saj sem prišel v cilj kakšni dve minuti pred obema in si zaradi pritožbe organizatorju enega izmed njiju tako prislužil kazen v obliki 30 minutnega pribitka. Sodeč po razliki v razdalji in izrisani poti na uri je šlo za nek ravninski krak v dolžini 800 metrov. Prednost pred tretjeuvrščenim v moji skupini Ericom se je tako zmanjšala, a še zmeraj je bilo med nama 25 minut razlike, ki sem jo kljub malenkost slabši predstavi uspel narediti v tej, predzadnji etapi. Očitno se je po štirh dneh teka utrujenost zavlekla tudi v druge tekmovalce.
