Zelo dobro sem ga slišal kričati, rotiti in upirati na vse pretege. Čutil sem, kako drgeta od mraza in utrujenosti. Močan veter je namreč eksotično orientalsko noto pošteno okrepil še z ledenim sibirskim mrazom. Toda vetrovka in majica z dolgimi rokavi sta ostali na glavni vmesni postaji, kjer sem v prepričanju, da so hladne prečute nočne ure preteklost, pustil odvečno opremo. Rezervne baterije, rokavice, kapo, topla oblačila, nekaj hrane… In domine so počasi, a nezadržno začele padati. Na srečo sta, kljub možganskemu izklopu, iznajdljivost ter domiselnost še delovala. Vzpon se je namreč zaključil na merilni postaji in domačini so ob obnovitvah energijskih zalog s toplim ognjem poskrbeli še za nov val vročice v telesu ter predvsem v morali. Posteljo sem si tako postlal s kartonom, v katerem so pritovorili kokakolo, slekel mokro majico in jo obesil na veje ob ognjišču ter se k ognju privil tako močno, da sem vonjal osmojene dlake. V nekaj minutah je bila suha in telo hvaležno pregreto. Na srečo so v nahrbtniku ostali rokavičniki in tuba, ki sem si jo poveznil čez glavo. Izprosil sem si le še veliko črno vrečko za smeti, si izrezal odprtine in se vanjo oblekel. Več kot odlično se je podala k hlačkam. Vedel sem, da moram iz petnih žil izvleči voljo, se končno spet premakniti, spraviti v pogon, pognati svežo krvi do vsake celice v telesu. Zato sem, težko, a kljub temu, zapustil toplo zavetje prijetnega zasilnega brloga ter se pognal za severnim sosedom Guenterjem Triebelom iz Graza. Sicer je bil počasen, vmes je celo moral za nekaj minut v grmovju odremati, toda potreboval sem svetlobo njegove čelne svetilke. Ali svojo luč na koncu tunela? Moja je namreč (z mano) že zdavnaj nazaj počasi in vztrajno ugašala.
Ob prvih snopih jutranje svetlobe izza vrhov, sem ga (za)pustil ob Omarju, ki je z zvitim gležnjem počasi krevsal. Hitro sem preklopil v višjo prestavo in že čez nekaj kilometrov samote ob poti naletel na čepečo skupinico, v kateri se je tesno stiskal Scott, ki me je pustil pri ognju in se pridružil tistim, ki so šli naprej. Napolnjen z svežo dozo prane, sem jih tokrat spodbujal jaz, da pospešimo do naslednjega delnega cilja. A razen Scotta, se niso pustili “zapeljati” in kot premočeni ptiči še bolj strnili krog. Oba sva zato vedela, da bova v teh zadnjih, najdaljših kilometrih, bolj kot kdaj prej potrebovala drug drugega. Za moralo.
Trudim se, da bi kot lepljenko iz raztrganih fragmentov sestavil to zgodbo. Toda težko je. Nekaterih delov se niti ne spomnim, drugi, predvsem nočni, so kot prividi. Start se danes zdi že strašansko daleč. Ostal pa je lep občutek prijaznosti, sprejemanja, topline domačinov, ki so napolnili mesto in ulice ter nas bodrili. Iz široko odprtih oken se je širil opojni vonj po kadilih, ki se je mešal z njihovimi močnimi in neprestavljivo dišečimi parfumi. Mimogrede, v brezcarinskih trgovinah na letališču so jih ponujali za dvesto petiindvajset evrov. Zato oprosti žena, grel te bo šal iz kašmirja. Oblečeni v sveže, zlikane tradicionalne bele halje so nam dali vedeti, da smo za njih junaki. Še posebej domači tekmovalci, med katerimi sta bili tudi dve tekačici. In ja, očitno se svet res vrti hitreje. Razen rut, ovitih okrog vratov, sta bili oblečeni v športna oblačila. Očitno je feminizem močnejša filozofija kot želimo verjeti moški.
Ker sem začel gledati na življenje “On The Bright Side”, se mi niti ni zdelo posebno strašno, ko sem dvajset minut za startom po asfaltu pobiral raztresene stvari. Zapiranje zadrge je bilo namreč Dušanovo remek delo. Tik preden smo se pognali v trpljenje, sem ga prosil, da mi v nahrbtnik vrže še nekaj stvari. To sem vzel kot opozorilo, da mogoče malenkost zmanjšam hitrost. Ali da Dušana nikoli več ne vzamem s sabo? 😁.