Konec dober, vse dobro

Tokrat ne bom opisoval vseh podrobnosti mojega drugega obiska slovite ultraške tekme UTMB. Osredotočil se bom zgolj na nekatere nova spoznanja in izkušnje, ki bodo morda pomagale tudi vam.

Če me je leta 2019 v Švicarskem visokogorju na Col Ferret ujela lokalna nevihta s točo in  ledenim vetrom ter me dobro premočila in ohladila, zaradi česa sem tudi odstopil (pred menoj je bilo še dobrih 50 kilometrov oz. še vsaj 10 ur že drugega nočnega teka), je bila moja tokratna težava neješčnost oz. popolno odklanjanje hrane. Po odličnem startu in solidno hitrih prvih 31-tih kilometrih sem naletel na prvi odpor želodca, ki enostavno ni hotel sprejeti hrane. Navadno med treningi in tekmovanji, ki se odvijajo čez dan pojem in popijem kar veliko. Tako običajne hrane, kot so sendviči, tortilje, oreščki, beljakovinske ploščice, kot tudi energijskih gelov in seveda izotoničnih ter energijskih pijač. Do drugega nastopa na UTMB-ju v glavnem nisem imel tovrstnih težav, zato me je vse skupaj rahlo presenetilo in seveda tudi malenkost prestrašilo, saj sem vedel, da sta prehrana in hidracija ključnega pomena za tako dolgo razdaljo in zahteven teren.

Novost letošnje tekme je bil tudi start v treh zaporednih blokih v razmiku 30-tih minut. Zaradi ugodne razvrstitve znotraj ITRA točkovanja, sem se znašel v prvem. Tako nisem naletel na zastoje in skupina tisoč najhitrejših tekmovalcev je zmogla hiter tempo, ki mu je bil vsak prisiljen slediti, če ni hotel zaostati za glavnino.

Zakaj dela telo proti sebi?

Najprej sem mislil, da bo minilo. Da se mora organizem privaditi na nove razmere – aktivnost, ki se dogaja ponoči na visoki nadmorski višini, in da bom na naslednji kontrolni točki občutil lakoto ter nadoknadil izgubljeno. Toda bilo je vse slabše. Že samo če sem pomislil na hrano, me je preplavil občutek, da bom bruhal. Boril sem se z vonji s katerimi je bil prepojen nahrbtnik, in tistimi, ki so uhajali iz mehkih bidonov, v katerih sem imel mešanico elektrolitov ter ogljikovih hidratov. Ker med tekom pogosto uide tu in tam tudi kakšna kapljica gela ali pijače, ki se ujame na rokavu oblačil, mi je tudi njihov vonj dražil občutljiv želodec. Najhuje je bilo na postajah z hrano, kjer so se mešali hlapi preznojenih tekmovalcev in kuhane hrane. Vedel sem, da moram nujno jesti, a hkrati mi je bilo jasno, da bom vse izbruhal in tako še dodatno izčrpal ter dehidriral telo. Tako sem se boril od postaje do postaje in kilometri med njimi so se neskončno vlekli. Ko sem iskal odgovore na vprašanja, kaj se mi najmanj upira, sem prišel do zaključka, da mi najbolj odgovarja le sveža, hladna navadna voda, ki sem ji primešal nekaj mineralne. Nujno je bilo, da je bila mešanica zmeraj sveže pripravljena in hladna. Tako sem rešil vsaj prvi del uganke, kako ostati rehidriran.

Na vsako tekmo, se zelo dobro pripravim. Tako v psihološkem kot v telesnem smislu. Ničesar ne prepuščam naklučju, zato imam zmeraj vse skrbno pripravljeno in načrtovano. Tudi režim prehranjevanja ter pitja. Nikoli ne preizkušam novih stvari tik pred ali na tekmi.

Popolna energijska izpraznjenost

Kako dobro bi bilo, če bi se človek lahko napolnil z energijo, kot to počnemo s telefoni, tablicami, računalniki in podobnimi napravami. Še preden bi zapadli v “rdečo fazo” bi se priklopili na vir energije in čez pol ure z nezmanjšano hitrostjo drveli naprej. Če bi bil vir energije mobilen oz. če bi ga lahko nosili s seboj, pa se sploh ne bi ustavljali. Žal smo še vedno popolnoma odvisni od hrane, kot edinega vira naše energije. Res je, da imamo v telesu shranjene nekaj rezerve v obliki maščobe, in prav dobra adaptacija na njihovo presnovo, me je obdržala pri vztrajanju v aktivnosti. Zaradi tega sicer nisem dosegal visoke hitrosti, sem pa v dokaj enakomernem tempu vztrajal vsaj kakšnih trideset ali več ur.

Ko te pogoltne tema

Ponoči je bilo najhuje. Velikega dela poti se sploh ne spomnim, saj sem ga prehodil v stanju med budnostjo in spanjem. Krogec na skalnatih tleh, ki ga je kakšnih meter pred mano risala vse bolj pojenjajoča naglavna svetilka, se je vsakič ob zaprtju vek počasi razmazal v sivino, ki me je za nekaj časa pogoltnila v globino teme. Ne vem, kako dolgo je trajal trenutek, toda zdelo se mi je, da je med enim in drugim trepljajem minila cela večnost. Kot da bi se ustavil čas oz. kot da bi zavrteli film v slow motionu. Vsakič, ko sem odprl oči, sem se zdrznil in nekaj časa vzpostavljal ravnovesje, da sem se zavedel okolice. Toda kmalu je sledil interval počasnega padanja nazaj v temo. Bil sem kot vrvohodec, ki stopa po skrajnem robu in ga vsakič, ko pade iz ravnotežja, preplavi adrenalin, a se srečno ujame. Ko je “igra” postala preveč nevarna, sem se priključil kakšni skupini v upanju, da se bodo pogovarjali. A tudi drugi tekači so bili bolj redkobesedni in zaradi naših različnih tempov, sem kaj kmalu spet taval v samoti. Moje zadnje upanje so bile slušalke ter glasba, ki se je skoznje prelivala v ušesa, njen hrup pa ohranjal možgane budne.

Novo jutro, ki prinese prerojenje

V nedeljo, 28.8., okoli šeste zjutraj, ko sem zapustil Trient in sem imel za seboj že dobrih 140 km, sem v gozdu naletel na grm malin. V trenutku, ko sem jih zagledal, se je v meni prvič po štartu pred slabimi 37-timi urami prebudil občutek želje po hrani. Planil sem na grm in ga obral. Zdelo se mi je, da tako okusnih malin nisem še nikoli jedel in vzpon proti Les Tseppesu sem večkart prekinil z mini obroki ob poti. Tik pod vrhom sem slekel topla nočna oblačila, ki sem jih pospravil v nahrbtnik, in občutek, da me malenkost mrazi, je bil tokrat prijeten. Sledil je 8 km dolg spust v Vallorcine, ki sem ga odtekel v dobri uri in na poti prehitel kar 124 tekmovalcev. Čudil sem se, kako hitre noge (še) imam. Vsi na poti, ki sem jih gladko puščal za seboj, so hodili ali nerodno štorkljali, zase pa sem imel občutek, da letim. Na okrepni postaji sem samo dotočil hladno vodo in šel skozi časomerilec. Pred menoj sta bila samo še vzpon na La Tête aux vents in spust v Chamonix. Občutek, da se počutim spet dobro je bil enkraten. Suvereno sem nadaljeval proti cilju in do tja ujel še 215 tekačev.

Na zadnjem vzponu na La Tête aux vents sem se počutil spet suvereno. Ob poti so rasli velikanski grmi borovnic, ki sem jih smukal kar med hojo in kasneje na spustu med tekom. Ob malinah in gozdnih jagodah je bila to edina hrana, ki sem pojedel na več kot 170 kilometrski poti.

Krog je sklenjen

Ves čas sem razmišljal o tem kaj, se mi je dogajalo in zakaj je šlo narobe, ko sem se vendar tako temeljito pripravljal praktično vse leto. Hrana proizvajalca 226ers, ki sem jo imel s seboj, je vrhunska in pred tem sem jo že ničkolikokrat preizkusil. Prav tako mi tudi športni napitki niso vzdražili želodca. Tri ure pred tekmo sem pojedel zadnji lahek beljakovinsko-hidratni obrok, kar mi nikakor ni otežilo prebavnega traku. Edina napaka je bila, da pred nastopom na UTMB nisem treniral nočnih tekov, kjer bi vključil prehranjevalni režim. Spomnil sem se, da sem imel težave z nočnim prehranjevanjem tudi na Val D’ Aranu. A tam je bil start zgodaj zjutraj in čez dan sem jedel brez težav. Pot je bila skoraj za polovico krajša in višinskih metrov je bilo samo 6.000. Zato nisem tako močno občutil posledic. Prav tako sem tudi na prvi UTMB preizkušnji leta 2019 doživel energijsko izpraznjenost, a se takrat v to nisem posebej poglabljal. Zato sem prišel do zaključka, da imam dokaj discipliniran življenjski urnik, v katerem zadnji obrok pojem ob 18:00 uri, se najkasneje ob 20:30 odpravim v posteljo, kjer berem in kmalu zaspim. Za dobro pripravljenost ter adaptacijo organizma na nočno aktivnost, bi v zadnjih dveh mesecih pred nastopom na UTMB, vsekakor moral vključiti tudi dolge nočne treninge, na katerih bi seveda moral tudi jesti in piti. Do zmanjšanega namesto povečanega vnosa hrane pri dolgotrajnih in intenzivnih naporih pa po moje pride zaradi specifične oblike prilagajanja organizma na napor. V fazi počasnih prilagoditvenih procesov namreč pride do izčrpanosti, saj telo ne dobi dovolj kakovostnih hranil in nima na razpolago dovolj časa za obnovitev tkiv. Izčrpanemu organizmu pa presnova živil predstavlja velik napor, zato med dolgotrajno in naporno vadbo nimamo želje po hrani. Tako se ujamemo v začaran krog – hrana se nam začne upirati.

Če strnem še nekaj nasvetov

Statistike kažejo, da je daleč največji delež odstopov ( kar 50 %) na ultra trail tekmah povezanih s prebavnimi težavami, ki prizadenejo med 60 do 96% športnikov. Vzroki so različni, a najpogosteje gre za ishemijo. Kar pomeni je pomanjkanje oskrbe s krvjo v določenem tkivu ali celotnem organu, v tem primeru želodca, zaradi stisnjenja ali zapore v arteriji. Vsa kri se namreč (pre)usmeri v vitalne organe in seveda v mišice, ki oravljajo največ dela in zanj ob energiji potrebujejo še kisik. Oboje pa dobijo seveda preko krvi.

Vzrok je lahko tudi zakrčenost želodca, ki se pojavi zaradi mikro tresljajev, katerim je izpostavljen med dolgim tekom po razgibanem terenu. Med razloge, zakaj pride do težav z želodcem pa lahko štejemo tudi čezmerna uporaba gelov, napitkov z ogljikovimi hidrati in raznih drugih sladkih dodatkov v obliki ploščic, čokoladic ipd.