Družbeno angažirani projekti, ki se letos rojevajo z našim mladim športnim društvom Non plus Ultra, prepleteni z mojimi športnimi tekmovanji doma in v tujini, si sledijo bliskovito. Praktično se kar zlivajo drug v drugega. Zato me niti ne preseneti, da mi ob vznožju Mont Blanca, na startu slovitega francoskega UTMB oziroma Ultra-Trail du Mont-Blanca kot mu pravijo domačini, vrhunca moje letošnje sezone, skozi naelektrene možgane šine povezava z Vranovim letom. Navdihujočo zgodbo iz druge svetovne vojne o dolgi in težki poti v svobodo, hrepenenju, prijateljstvu in humanosti, ki mi že nekaj časa ne da miru, zato ji bom sledil prihodnji mesec.
Toda najprej moram (od)sanjati svojo. Zato umirjam misli, globoko diham in se prepuščam občutkom tukaj in zdaj. Uspelo mi je uresničiti načrte in danes sem na tem veličastnem podiju večno bele gore, svetem gralu vseh ultra trail tekačev. Ne morem verjeti, da bom teh trideset in več ur stopal po že uhojeni poti ultra zvezdnikov, kot sta François D’Haene in Xavier Thevenard, pa legendarni Kilian Jornet Burgada, ki je z omenjenima v Franciji slavil že tri krat. Upam, da bom srečal Gediminasa Grinusasa, s katerim sva skupaj tekla na MDS v Peruju in na lanski premierni izvedbi Omanskega ultra traila. Tam sem spoznal še zmagovalca in prav tako zvezdnika UTMB-ja Jasona Schlarba, s katerim sva danes že tlesknila z dlanmi v dolgi koloni čakajočih na start, ter Diega Pazosa, ki je pred enim tednom objavil, da ga zaradi poškodbe letos z nami ne bo, zagotovo pa pridejo Hayden Hawks, Tim Tollefson, Zach Miller in Alex Nichols iz Amerike. Pa francoska elita, Sylvain Court, Germain Graingier ter Sylvain Camus, španska trobojnica Pau Capell, Jessed Hernandez Gispert in Javier Dominguez Ledo, kitajski dvojec Qi Min in Canhuain Lou ter zmeraj boljši Poljak Marcin Świerc.
Tako smo, nabrani iz vseh koncev sveta, z enim ciljem – da pretečemo to čudovito pot, ki povezuje tri države. Pot, po kateri so hodili in tekli že mnogi pred nami, pa kljub temu v večini ne vemo, kaj nas čaka. Pot samospoznanja, preizkušanja in preseganja lastnih omejitev, smeha, solz, bolečine, trpljenja, padcev in vzponov.
Moram jo vsrkati, predihati, da postane del mene in jaz njen. Zato poskušam odriniti druge misli, da bom lahko nekoč, v prihodnosti podoživljal vse, kar se mi pravkar dogaja. Sliko je skazil črn oblak z dežjem, ki se je pripodil uro pred startom in pogled na okoliške vrhove je postal nejasen. Kljub temu iz njih veje nekakšna spoštovanja vredna, starodavna spokojnost. Kriki navdušenja, ki prihajajo iz dobrih dvatisoč grl pa za sabo puščajo nevidne sledi vroče sape, ki se vrtinči skozi zrak.
Kdo s(m)o, kakšna življenja živimo in zakaj s(m)o tukaj? Vsak med nami najbrž želi biti gospodar svojih dejanj. Želimo premagati strahove, streti lastne okove. Ker smo eni tistih, ki se zaradi zavedanja omejitev, nenehno premikamo iz cone udobja. Težnja po svobodi je pravzaprav od nekdaj človekov najvišji ideal. Nekateri so zanjo tvegali celo življenje, kot zavedni Slovenci v Vranovem letu.
Slovenski trojček iz Omana 2018 tokrat tudi na UTMB 2019
Spet sem se nehote ujel v lastne misli. Vzporednic med tukajšnjo potjo in Vranovim letom, ki me še čaka, je res še veliko, duh obeh zelo močan. Tudi partizani in osvobojeni zavezniški vojaki iz mariborskih zaporov, so se podali na neznano, nevarno, dolgo pot. Polno strahu in (za)upanja hkrati. Skozi noč, dež, sovražnikove zasede. Brez hrane, vode, v razpadajočih čevljih. Naša izbira, da smo tukaj, je bila svobodna, njihova je bila svoboda. Tako se ob Vranovem letu mimogrede spomnim še na knjigo Metulj in njegovo neomajno hrepenenje po prostosti, ki je v brezizhodnem položaju edino, česar se človek lahko oklepa in o čemer lahko sanja, da sploh preživi v ujetništvu. Tako kot vsak med nami tukaj, ki iščemo izhode iz lastnih zaporov vsakdana. Zato – še malo in razprli bomo krila…
