Sedaj, po petih letih tekaškega življenja bi lahko že vedel, da oznaka by UTMB ne pomeni užitkarskega joginga po hribčkih. Kljub 105 kilometrom in + 6000 višincev sem mislil, da bo znosno. Da ne bo nekih hudih, posebnih kriz. Klasika pač – ups and downs. Pred tem sem odlično treniral in na nekaj krajših tekmah testiral formo. Delal vaje za moč in ravnotežje. Dobil v pokušino odlične izdelke 226ERS, ki so uradni zastopnik kolesarske ekipe Movistar Team. Dobro načrtoval prehransko strategijo in protokol pitja. Nad rezultati forme sem bil v pri polovici leta zelo zadovoljen, zato sem si takole čez palec izračunal limit med 19 in 20 ur. Brez poganjanja na polno seveda.
Štart iz trga Plaza deth Haro v Lesu, ki je na vsak poletni solsticij središče priljubljenega ognjenega festivala je potekal gladko. Bili smo razdeljeni v dve skupini A in B. Sicer ne vem po kakšnem ključu sem pristav v slednji, ki vsekakor ni bila dobra, saj je bila to skupina v ozadju. Po štirih kilometrih, ko se je pot zožila, smo namreč pristali v zamašku. Čakanje v dolgi koloni, ki se je vila pred in za nami ni bilo prijetno. Dragocene minute, ki jih ne bo mogoče nadoknaditi, so se vlekle kot ure. Tako smo zaradi napake organizatorja izgubili vse skupaj vsaj 45 minut. Rahli upad motivacije, kanček jeze in razočaranja, izguba ritma ter napredovanje s hitrostjo polža se je nadaljevalo po cikcakasti potki, ki se je po desetem kilometru končno nekoliko razširila. Tako sem lahko začel prehitevati. Od druge do četrte merilne postaje Pas Estret, ki je bila na 28-em kilometru, sem napredoval za 205 mest!?
Sledil je hiter spust v divjo dolino z rudarsko preteklostjo Val de Toran, od tam pa dolg vzpon do jezera Liat, kjer smo se približali 2.880 metrov visoki gori Tuc de Mauberme. Prehod Port de Urets s postajo Coth de Montoliu na 2,478 metrih je bila ena naših najvišjih točk, kateri je sledili tek skozi stare rudniške predore na grebenu Uretcu, naravni meji med Španijo in Francijo. Ta je ponujal čudovit panoramski razgled na jezero Lac de Montoliu. Po dolgem enostavnem spustu po ozki potki obdani s travniki, smo prispeli do čudovitega Montgarrijevega svetišča. Za seboj smo imeli nekaj več kot 40 kilometrov poti in 3.000 višinskih metrov.
Do tranzitne postaje Beret, kjer so me čakala suha oblačila ter druga oprema in Hokine Speedgotke, ki bodo zamenjale Salamonove S Lab ultra 3, me je delilo samo še dobrih 5 kilometrov in 200 višincev. Ker pa se je mi utrujenost že malo zavlekla v mišice sem za njih potreboval slabo uro. Po rutiniranem preoblačenju in preobuvanju sem dopolnil in zamenjal rezerve hrane ter napitkov, se okrepčal s toplim obrokom in po dobrih dvajsetih minutah zapustil športno turistično središče. V uri in pol sem se spustil do idilične vasice Salardu, kjer se je začel dolg vzpon na 2.600 metrov visok Coth de Podo, ki sem ga dosegel v mraku. Za 1.684 višinskih metrov in slabih 20 kilometrov sem potreboval štiri ure in pol. Takoj, ko je sonce padlo za skale, me je pričelo mraziti. Zato sem se skril za steno, kjer ni bilo prepiha in se opremil za nočni tek. Vetrovka, kapa, rokavice, naglavna svetilka…
Neskončno dolge nočne ure
Kmalu po prehodu iz grebena je sledil vratolomni spust, ki se je vlekel dobrih šest kilometrov. Utrujenost in noč sta naredila svoje, tako sem izgubil ravnotežje in padel, oziroma se z bokom naslonil na palico Leki Micro Trail Race, ki se je najprej močno upognila in kmalu zatem popustila, da so se karbonska vlakna z glasnim prasketanjem razcefrala v nič kaj čudovit aranžma. Vedel sem, da mi bo zaradi tega pot še težja. Če del teže prenašamo na palice in roke potem seveda noge nekoliko počivajo. Zato sem palico, ki je še ostala vzel s seboj in se izmenjaje upiral nanjo. Počutil sem se že pošteno izžetega in čakal sem “push”, ki ga ni in ni bilo. Na osmi postaji Colomers in dvainosemdesetem kilometru sem videl, da nisem edini, ki je padel. Polnoč, ki se je bližala je namreč naredila svoje, saj smo bili na poti že dobrih 15 ur. Možakarju ob meni, ki je bil bled kot stena in v slabem stanju, so zdravniki merili pritisk in mu oskrbeli nič kaj lepo rano na glavi. Da se ne bi preveč ohladil, sem zapustil postajo v prepričanju, da bom prispel v cilj okoli 03.00 ure.
Tema je pokrila gorsko pokrajino v trenutku, ko je sonce zašlo za skalnatimi vrhovi.
Po kratkem vzponu, kjer sem že drugič začutil tisto pravo, globoko utrujenost, ki se je zavlekla v vsako telesno poro, je sledil spust v tisoč višinskih metrov nižjo postajo Ressec. Ta se je nahajala na devetdesetem kilometru. Motivacija je že močno plahnela, kakor tudi moč v nogah, kar se je seveda poznalo na hitrosti. Ura, na katero sem računal svoj prihod v cilj, se je vse bolj oddaljevala. Na sedemindevetdeseti kilometer predzadnje postaje Santet Escunhau sem prispel nekaj pred četrto. Vzpon pred njo me je fizično popolnoma izčrpal, čeprav je bil dolg slabih sedem kilometrov in seje pričel le 600 metrov nižje. Iz vrha Tuc de Cauve sem se odpravil v počasnem tempu. Motivacija je že zdavnaj pošla, saj sem že zdavnaj presegel dvajset urni limit, ki sem si ga zadal pred tekmo.
Tedaj je mimo mene švignila Ekvadorka Maria Crespo, ki me je med tekom vzpodbujala: “Vamos, vamos!” Skušal sem teči tik za njo in za čuda mi je uspevalo. Ves čas sem držal stik in zdelo se mi je, da tečeva hitro. Nisem sem se motil saj sva na divji poti navzdol prehitevala ogromno tekačev, ki enostavno niso mogli priključiti. Skupino kakšnih šestih Špancev pa dva Poljaka, Japonca, Rusa… Tudi Maria je počasi pričela zaostajati in kakšne tri kilometre pred ciljem sem ostal sam. Skozi gosto drevje se je tu in tam že dalo videti obrise Vielhe in kmalu sem iz strme gozdne potke zavil na asfaltno cesto, ki me je ob reki Arriu nere (od)peljala do njenega izliva v Garono, kjer je bil tudi cilj. V nekaj zadnjih sto metrov sem ujel še Španca Daniela Ezamo s katerim sva pritekla v cilj s časom 22 ur in 12 minut, kar ja bilo dobri dve uri več od načrtovanega. Kljub temu sem bil seveda zadovoljen, saj je bila to moja prva letošnja resnejša tekma in nekakšen test pred 100 milj dolgim UTMB, ki me čaka konec avgusta. Maria, ki je pritekla tri minute za mano se je med ženskami uvrstila na odlično sedmo mesto.