Ob 15.30 prispem v Arnouvaz. Na hitro se založim z vodo in nekaj malega prigriznem. Do vrha Grand Col Ferret, kjer je tudi Švicarska meja, nas loči pet kilometrov in dobrih sedemsto višinskih metrov. Pot je strma in do četrtine vzpona sem sam. Ko se naklon nekoliko poveča, začnem dohitevati prve tekače iz razvlečene skupine. Eden je obut le v sandale. Krepak moški srednjih let, z ostrimi potezami, ni novinec. Tik pod vrhom nekaj časa hodima vštric.
V Švico prispem v slabi uri in pol. Prepišno je in na časovni postaji si z ničemer ne morem potešiti žeje, zato si navlečem anorak in hitro zdrvim po lepi, valoviti poti v dolino. Iz desne slišim pritajeno grmenje, ki mu ne posvečam pozornosti. V hribih se to velikokrat dogaja. A postaja vse gostejše in prihaja bliže. Na časovni postaji La Peule, pri 110 kilometrih, me že dohitijo prve dežne kaplje, ki jim kmalu sledita močan dež in neurje s točo. V trenutku se ozračje močno ohladi. V skupinici se stisnemo ob deblo najbližjega drevesa. Ob vsakem trku ledene kroglice smo še bolj skupaj. “Bodo tekmo prekinili?” se tiho sprašujem. Tla so v trenutku prekrita z ledom, ki se počasi spreminja v vodo, stezica pa v strugo, po kateri se vije potoček, ki s seboj nosi blato in plavajoč sneg. Čevlje mi zaliva voda in telo obliva kurja polt. Oblečen sem samo v kratke hlače, majico, nepremočljiv anorak. “Morali bi,” razmišljam naprej, “razmere res niso najboljše.” Toča pada neprenehoma že kakšnih 15 minut. Ko se nekoliko uleže, se počasi odpravim za drugimi.
Noetova barka
A dež ne poneha in naposled se zatečem v staro zapuščeno pastirsko hiško, v kateri je zavetje ob pajkih po kotih našlo še nekaj tekmovalcev. Hitro se prerinem vanjo, čeprav prav daleč ne pridem. Na desetih kvadratnih metrih se nas namreč stiska kakšnih petnajst, če štejem še dva, ki sta na pol zunaj. Eden že nekaj časa prazni želodec, zato v kočo tu in tam zaveje kiselkast vonj. V grlu me zapeče in tudi sam sem že zelo blizu, da se mu pridružim. Z roko naslonjen na vrata se tako borim s slabostjo in utrujenostjo. Rokav je prepojen s sladkobnim vonjem športnih napitkov, zato me še bolj sili na bruhanje. Vsake toliko me spreleti od mraza in telo mi zadrgeta.
Še zmeraj lije kot iz škafa in v čakanju izgubljamo dragocene minute. Nekaterim tekmovalcem se kljub pomanjkanju prostora uspe preobleči in v svežih nepremočljivih oblačilih se pogumno poženejo do naslednje postaje v švicarski vasici La Fluly nekaj kilometrov niže. Sam iz premočenega nahrbtnika izbrskam le tanke protivetrne hlače, rezervno majico, tople rokavice ter kapo in nikakor ne morem zbrati dovolj moči, da bi jih posnemal. Vem, da oprema ne bo zadostovala, sploh ker sta dež in toča ugasnila ogenj v meni, ki ga nič ne more nadomestiti. Naše začasno zatočišče se prazni in polni hkrati. Ne pogovarjamo se veliko – smo samo naključni potniki na palubi Noetove barke. Ko me okolica neha zanimati, se poglobim vase.
Tatovi časa
In ko lahko izstopim iz primeža vsakdanje rutine, večnega vračanja enakega, se zavem, koliko časa dnevno zapravim za prazne, nepomembne, celo rahlo bizarne traparije. Kolikokrat se recimo med soočanjem s težavami dneve in dneve tolčem po glavi, se mečem po trepalnicah in jezno preklinjam ter najedam bližnje, na mesto da bi se lotil praktičnega, logičnega in sistematičnega reševanja, čustveno energijo pa prihranil za veseljačenje na cilju. Ker je bruhanje žolča le golo izgubljanje časa! Ali skrbno pregledujem oglase s popusti in se sprehajam po trgovinah zgolj zato, da sem na tekočem z aktualno ponudbo, čeprav se doma že spotikamo čez nepotrebne bedarije.
Kolikokrat si ure in ure ogledujem fotografije in videe na družbenih omrežjih in berem statuse ter komentarje ljudi, ki jih praktično sploh ne poznam in nimajo nobene zveze z mojim življenjem. Pa tudi informacije, ki jih med tem ujamem, so popolnoma nekoristne in takšnih primerov izgubljanja čas je praktično nešteto. Da pomislim, če nismo ljudje morda programirani za življenje v prostem teku? Zakaj bi se sicer vedno vračali k enakim nesmiselnim krogom? Kdaj potem končno dojamemo, da nismo večni? Da si je škoda pokvariti »zmenek« z boljšo polovico samo zato, ker spet zamuja. Tudi ko je kriva nepričakovana razprodaja v trgovini s čevlji. Ali kar cel dan, ker je otrok dobil slabo oceno? Hej, saj jo bo popravljal sam!
(Od)stop
Po slabih dveh urah se nevihta vendarle nekoliko poleže in vedno več se jih spušča v dolino po blatni razriti poti, ki pelje ob stari hiški. Od nje se poslovim med zadnjimi. Predal sem se tako ali tako že nekaj kilometrov višje, vsako minuto čakanja pa se je misel na odstop samo še bolj zasidrala.
Do moje zadnje postaje La Fouly sem se zato kar sprehodil. Počasi, vdan v usodo, pomirjen. V velikanskem šotoru se je trlo ljudi. Zdušljiva toplota me je pognala nazaj na ulico, posejano z lužami. V predverju bližnjega hotela, kjer so turisti množično hodili na večerjo, sem poklical Dušana in mu povedal, da sem odstopil. Prosil sem ga, če lahko pride pome. Vrnil sem se do šotora in odločitev sporočil še organizatorjem. S škarjami so odrezali kodo na štartni številki, vnesli podatke v računalnik in mi ponudili večerjo. V sosednjem, manjšem šotoru, kjer je bilo že nekaj tekačev, sem našel prazno klop ob mizi. Snel sem nahrbtnik, se zavil v metalizirano folijo in v trenutku zaspal.
Čez slabo uro me je prebudilo zvonjenje telefona in Dušan mi je sporočil, da je sicer le še kakšnih deset kilometrov stran, a ne more naprej. Naliv je porušil most in cesto so zaprli. A že misel, da bi v mrazu in dežju pešačil do avta, je bila nesprejemljiva, zato se opravičim in športno priznam, da nisem sposoben narediti niti koraka več. In da je kdaj lahko zgolj deset kilometrov enostavno predaleč. Počakal bom, da me odpeljejo z organiziranim prevozom, ki bi naj prišel nekaj čez polnoč. Tudi Dušanu ni več do nočne vožnje, zato se zlekne in prespi v avtu.
Do naslednjega bujenja tako trdno spim, da kljub več stotim tekačem okrog mene ne slišim ničesar. Kot zombi se odvlečem na zadnji prost sedež enega od treh prijetno toplih avtobusov in nekaj časa spet opazujem sosede. Zamišljeni, utrujeni, pomečkani obrazi zrejo skozi okna v temno noč. Najbrž, kot jaz, podoživljajo trenutke, ki so za nami. Mogoče že razmišljajo o vrnitvi in ponovnem poskusu.
Življenje je prekratko
Notranje pretresen tudi sam razmišljam, kaj v življenju počnem narobe. Seveda podnebnih sprememb ne morem ustaviti. Tudi revščina, rasizem, seksizem in drugi pereči problemi sodobne družbe potrebujejo kolektivne akcije in sistemske spremembe, vendar to ni opravičilo ali razlog, da še naprej vztrajam v dlakocepljenju in udobnem svetobolju, ki sta resnična razloga za anastezijo možganov – ker, kar ne vidiš, ne boli in ne potrebuje ukrepanja. Zato, ker je vedno pravi čas, da storimo to, kar je prav, razmišljam o desetih majhnih spremembah, s katerimi sicer ne bom zagotovil svetovnega miru ali preprečili topljenja ledenikov, morda pa bodo pomagale, da najdem več miru v sebi.
- Odpustil si bom, ko mi ne uspe, in ponovno poizkusil.
- Opazoval, kaj v meni sproži slabo voljo in kako se mi spreminjajo čustva.
- Ko me bodo zvijale težave, bom stresanje slabe volje zamenjal za konstruktiven pogovor z ženo.
- Prisluhnil bom zgodbam drugih.
- Spremljal, koliko časa porabim za neumnosti.
- Ozavestil predsodke.
- Povezal se bom z ljudmi, ki so mi pomembni.
- In ne bom več dovolil ponosu, da mi prepreči, da se opravičim.
- Med kosili pa bo telefon zvonil samo še v torbi.
“Življenje je čisto preveč kratko, da bi si ga dodatno skrajševal z izgubljanjem časa.” (Victor Hugo)