Med številnimi urami na samotnih brezpotjih razmišljam, kako srečni smo lahko, da imamo običajne reči. Ki so postale tako nepomembno samoumevne, da jih znamo ceniti šele, ko jih ni. V tem trenutku so v mojih mislih po meni uležana postelja, znan domač vonj in tiho, mirno dihanje štirih ljudi, ki mu prisluškujem ob nemirnih nočeh, ko ne morem spati.
Naša bit je naša moč
Da živiš v dveh ločenih vzporednih življenjih, moraš imeti določene karakterne lastnosti. Ob prilagodljivosti, iznajdljivosti, samozaupanja, močne volje do življenja recimo. Vsaj s slednjo se rodimo vsi, zato se sprašujem, kaj se zgodi, da ta zagon nekateri izgubijo? Kam izginejo rado-vednost, rado-živost, igrivost, sreča in kdo za zmeraj ugasne ogenj v njih?
A tukaj v Chamonixu, upam trditi, smo zbrani vseh vrst ekstremisti, pa tudi egoisti. Kar še zdaleč ne pomeni, da smo slabi ljudje in da mislimo zgolj nase. Smo samo tisti, ki sledimo klicu, kljub ceni, ki je visoka.
“Zavedam se tega, da marsikaj zamujam, a hkrati toliko dobim. Vprašanje je le, ali doma potem to tudi vrnem? “
Vsak človek mora imeti varen, ljubeč pristan, drugače je nenehno na razburkanem morju
Globoko v sebi tlačimo žalost in strah. V večini primerov travme iz preteklosti, ki so v nas zaorale globoke sledi in zasejale pomanjkanje zaupanja vase, ki nas nenehno spodbuja, da skrivamo bolečino in s tem (nevede) širimo obilo slabe volje ter si dokazujemo, da smo “vredni” ljubezni in (samo)spoštovanja. A z napadalnimi, nestrpnimi stališči ustvarjamo zgolj nasproten učinek in komunikacija z okolico je vse težja, ljubezensko življenje na prelomnici, stres pa prej ali slej zruši tudi zdravje. Zato ob nas zdrži le dovolj samozavestna, zrela, odloč(e)na ženska, ki zna in zmore v temi našega tunela vsakič prižgati iskro, nas počasi, nežno, a vztrajno siliti v prilagoditve, zaradi katerih nas ne odnese v gluho, surovo, brezobzirno vesolje, temveč smo si z leti celo bližje. Če le prepoznamo signale uničujoče energije v nas. Med katerimi so najočitnejši izčrpanost in naveličanost ob pogovorih z drugimi, bolj ali manj odkrit užitek, hrepenenje po komplimentih in prizadetost ob kritikah, tesnobnost, razdražljivost ter kronično pritoževanje brez prave želje, kaj šele dejanj, s katerimi bi situacijo spremenili.
Šah ali mat?
Tukaj je še služba, ki je, razen v redkih primerih, nujno zlo, vir preživetja. A hkrati dober poligon za vztrajanje v igri z jasnimi, omejujočimi pravili. Še najbolj me spominja na črno-belo polje s šahovskimi figurami: ves čas se je treba truditi, da ne zdrsneš med kmete, in se do kralja ter kraljice, kljub njunim napakam, za vsako ceno vedeš spoštljivo ter dobro premisliš vsako naslednjo potezo. S tem pa spretno kot vrvohodec balansiraš razmerja in odnose tudi na račun svojih prepričanj. Vse za obstanek umetne tvorbe, ki navidezno združuje ljudi z enakimi željami, idejami in ciljem. Drugačne, a enakopravne!? Kako daleč od resnice. Brez nje bi zato še najlažje shajal, na srečo me zanima veliko stvari in se hitro učim. Toda ko enkrat spoznam, da je smisel mojega dela zgolj vzdrževanje obstoječega sistema, se navadno pričnem dolgočasiti. Sploh, če nisem del ustvarjalne ekipe, v kateri se lahko ustvarjalno razvijam. Tako me v šah poziciji drži zgolj dejstvo, da nisem odgovoren samo zase.
Afrika sredi Italijanskih gora
Na drugi tretjini vzpona na Arete du Mont Favre me znova obide slabost. Zaslutim težave, saj se želodcu upira celo navadna voda. Ura je kakšnih osem zjutraj in sonce počasi ogreva ozračje. Zavedam se, da tvegam dehidracijo, zato se prisilim in popijem nekaj požirkov športnega napitka. Kepa v trebuhu se stisne še bolj in od bolečine se zvijem v dve gubi. Nikoli še nisem imel podobnih težav, zato sem zaskrbljen in vse bolj v dvomih. Pot se dviga strmo navzgor do še ene točke, ki jih v glavi nizam kot začasna sidrišča in nov veter v jadra do naslednje. Pošteno se potim, a niti kapljice tekočine ne morem več spraviti po grlu. Ko dosežem vrh, je na srečo pred nami le še desetekilometrski spust do Courmayeura in na poti je še ena okrepčevalnica, kjer nas pričakata dve glasbeni skupini. Prvi so črni kot noč. Z afriškimi koreninami. Igrajo na različne bobne, plešejo, pojejo. Divji ritmi se odbijajo med Italijanskimi vrhovi. Drugi so domačini. Z violino, kontrabasom, kitaro. Obrnjeni drug proti drugemu improvizirajo, eni z ritmom, drugi z melodijo. Odlično jim gre in tako smo v dolino pospremljeni z glasbo.
“ I was dreaming in my dreaming of an aspect bright and fair and my sleeping it was broken but my dream it lingered near in the form of shining valleys where the pure air recognized and my senses newly opened I awakened to the cry that the people have the power to redeem the work of fools upon the meek the graces shower it’s decreed the people rule The people have the power!”
The people have the power, PATTI SMITH
Flower power
Prostovoljka na postaji ima na čelu narisano tretje oko, čeprav že rahlo osivela je oblečena v ozke, sprane kavbojke in ohlapno hipijevsko majčko. Zapeljivo se ziblje v bokih, ko mi smeje na krožnik stresa testenine s paradižnikovo omako ter naribanim parmezanom. Počasi natikam makaron za makaronom in previdno nosim v usta. Dolgo žvečim preden pogoltnem. Želodec se počasi prebudi in bolečina popušča. Pojem še domač jogurt, ker vem, da me štiri kilometre niže v Courmayeurju, ob svežih oblačilih, čevljih in opremi, čaka prava pogostitev, ne pretiravam. Sploh, ker nočem, da bi se spet boril s prebavnimi težavami. Spust je cikcakasto strm tako da kvadricepsi že pošteno pečejo preden dosežem ravnino italijanskega smučarskega središča. Tudi tukaj je na ulicah veliko ljudi, ki z navdušenimi kriki in ploskanjem sprejmejo vsakekga tekmovalca.
